Od večernic do konkretne poezije
Janez Strutz
1. Uvod
slolit.at, internetni leksikon slovenske literature na Koroškem, je zbirka osnovnih podatkov o koroškoslovenskih avtorjih 20. in 21. stoletja. Zaradi delitev slovenskega jezikovnega področja po prvi svetovni vojni je mogoče šele od leta 1920 naprej govoriti o posebnem razvoju slovenske literature na Koroškem kot delu slovenske literature. Njen pravi prodor je uspel seveda šele v 1960ih do 1980ih letih s krogom okoli literarne revije mladje, predvsem pa z zavzemanjem Petra Handkeja, ki ji je s prevodi proze Florjana Lipuša in lirike Gustava Januša pripomogel do mednarodnega ugleda.
2. Osnove
Med najbolj mnogoplastne literarne regije v današnji Evropa spada kljub relativno majhnemu številu okoli dveh milijonov prebivalcev brez dvoma tudi slovenska, ki jo od razmejitev v letih 1918–1920 naprej sestavljajo štiri nacionalna telesa (v Sloveniji, na Madžarskem, v Italiji in v Avstriji). Slovenska literatura je bila že vedno razdeljena na več centrov in zato večjezična kultura – od srednjeveških začetkov in časov njenih prvih novodobnih kulminacij v reformaciji, v romantiki, v narodnokulturni novi opredelitvi sredi 19. stoletja in v literarni avantgardi zgodnjega 20. stoletja. Tako dajejo slovenski literaturi pečat različni politični, družbeni, kulturni in jezikovni dejavniki kolonizacije, hegemonije in emancipacije – ki je regionalno potekala dokaj različno – njenega kulturnega prostora. Ti dejavniki zaznamujejo literature slovenskih manjšin v Italiji in Avstriji deloma daleč v 20. stoletje.
3. Leto 1920
Leto 1920 in njegove posledice so v zgodovini slovenske kulture na Koroškem prvi hud nacionalen, socialen in političen konflikt, razen tega in posledično je tudi zloraba zaupanja in travma za vse pripadnike manjšine, ki jo je povzročila nemškonacionalna deželna politika na Koroškem neposredno po plebiscitu 10. oktobra 1920. Izid plebiscita je bil takšen samo zaradi tega, ker je dobršen del slovenskega prebivalstva glasoval za Avstriji. Tu pa se je pokazalo, da je bila stara narodnostna politika monarhije pravičnejša kot novi zakon, kajti tedaj je obstajal enak položaj za vse „v deželi običajne jezike“ pred sodišči, uradi in v šolah. Čisto drugače v senžermenski državni pogodbi: nobenih zagotovil glede obstoja narodne skupnosti, nobenih predpisov glede uradnega jezika; slovensko prebivalstvo je prvič na svojem avtohtonem ozemlju moralo dokazovati svoj obstoj in javne ustanove na južnem Koroškem so zgubile svoj dvojezični status.
Poplebiscitna koroška kulturna politika se je izkazala kot predigra nacionalsocialistične dobe, kajti čas med 1918 in 1945 je na Koroškem soočil predvsem pripadnike manjšine, v prvi vrsti njeno politično in kulturno inteligenco, z odločilnimi izkušnjami – z represijo, preganjanjem, deportacijo, smrtjo in eksilom. Tako je ta politika pripeljala slovensko kulturo v dvajsetih, tridesetih in štiridestih letih 20. stoletja na rob utihnjenja. Zaradi tega položaja je bila slovenska literatura prisiljena, da prezimi v skrajni redukciji in celo v ilegali: v formulam podobnem jeziku molitev, ustmenosti, v omejitvi na družinski krog in na intimno pisavo dnevnika – tudi največja avtorica tega časa, Milka Hartman, je pisala nekatere svoje tekste v pogojih cenzure in preganjanja. Drugi avtorji, recimo pomebni koroški lirik Fran Eller, so se raje odločili za beg in emigracijo v Slovenijo.
4. Po letu 1945
Položaj slovenske literature na Koroškem je zaznamovan najprej predvsem z velikimi osebnimi, kulturnimi in materialnimi izgubami, ki jih je utrpelo slovensko prebivalstvo med 1918 in 1945 zaradi emigracije, preganjanja in uničenja večjega dela slovenske inteligence. To dejstvo je v povezavi s povečanim asimilacijskim pritiskom od sredine 19. stoletja naprej tudi eden od razlogov, da se je šele v 1960ih letih začela neka literarna prenova in z njo povezan proces dohitevanja zamujenega.
Potreben je bil precejšen kolektiven podvig, da bi iztrgali slovensko kulturo iz otrplosti povojnih let. Ta ni mogel priti od maloštevilnih preostalih zastopnikov starejše generacije. Z nastopom nekdanjih dijakov in gojencev gimnazije in internata na Plešivcu pri Gospe Sveti, nedaleč od takrat že skoraj mitičnega mesta slovenskega ustoličevanja knezov na knežjem kamnu pri Krnskem gradu ob robu Gosposvetskega polja, se je dogodil kulturni preporod, in spet na publicistični ravni, tako kot stoletje poprej, namreč z ustanovitvijo revije mladje leta 1960, hkrati in v analogiji z nemškojezičnim vzdigom v graških manuskriptih.
Nadregionalne tematske konstante so imele sicer slej ko prej svojo funkcijo v okviru določanja novih pozicij slovenske kulture na Koroškem (med drugim tudi z intenzivno recepcijo slovenske literature Prešerna, Cankarja, Župančiča, Murna, Prežiha ali pa tudi Frana Ellerja); pomembne pa zdaj za literarno produkcijo, za razvijanje, ohranjanje ali začenjanje stilov pisanja, oblik in žanrov postanejo posebno zgodovinske in narodnopolitične danosti, zareze in cezure ter socialnozgodovinski pogoji slovenske kulture na Koroškem. Tako je mogoče zvesti pomanjkanje profesionalnega gledališča (kljub bogati amaterski odrski dejavnosti predvsem v Podjuni in Rožu) bistveno na socialnozgodovinske momente, kot je nasprotje mesto-podeželje, in na razmerje kmetstva in meščanstva itd., prav tako bi lahko dominatnost slovenske lirike nasproti prozi prav na Koroškem postavili v zvezo s socialnozgodovinskimi oz. sociolingvističnimi dejavniki kulturne prakse.
5. Tradicija in moderna, estetika in angažma:
Nastopi generacija mladje
Do nastopa generacije leta 1960 – zbrane okoli revije mladje, ki so jo leta 1960 ustanovili Florjan Lipuš, Erik Prunč in Karel Smolle in ki je enega svojih prehodnikov imela v plešivškem dijaškem listu Kres – je iz različnih vzrokov prevladoval jezikovno, stilistično in tematsko zelo enostaven, narodno in versko spodbuden literarni koncept. Načeloma gre za tisti koncept, ki jo je propagiral žanr »večernic«, ki se je v istoimenski knjižni zbirki Mohorjeve družbe razvila v pravo kánonsko obliko popularne razvedrilne in spodbudne literature.
Brez dvoma je neznanska razširjenost te beletrije bila neprecenljiv prispevek za ohranitev slovenske jezikovne kulture na Koroškem. Ne gre tudi spregledati, da je bila slovenska kultura do sredine 20. stoletja zasidrana skoraj izključno v podeželjskem, kmečkem okolju. Eksemplarični za to smer sta pripovedi Krista Srienca, ki omahujoč med fikcijo in etnografsko inventuro hkrati pomenita končno točko te tradicije.
Tradicionalizem kot strategija preživetja slovenske manjšine na Koroškem? Minoritarna in hegemonialna oz. kolonialna situacija, v kateri je bila slovenska kultura na Koroškem, je imela za posledico, da so se slovenski kulturni programi osredotočali predvsem na reševanje, ohranjanje in gojenje tradicije. Krogu sodelavcev so se kratko po ustanovitvi pridružili Gustav Januš (uredniško odgovoren tudi za liriko), Andrej Kokot, Janko Messner (uredniško pristojen tudi za prozo) in Valentin Polanšek. Kako težko je bilo v teh razmerah privzeti in uveljaviti nove načine pisanja, tendence moderne – tod in onstran, v slovenskem in v mednarodnem okviru –, ne kažejo samo notranje razprave v redakcijskem odboru med Janušem, Lipušem, Messnerjem in Prunčem, temveč tudi stalni spori, ki jih je imel Lipuš kot izdajatelj in glavni urednik mladja ter kot avtor s slovensko kulturno politiko, kar je pozneje privedlo do tega, da se je leta 1981 odpovedal izdajateljevanju. Najbrž ni pretirano, če še 1984 iz perspektive svojih kritikov piše: „Svoje kulture nočemo prilagoditi evropskemu nivoju, z vsemi silami jo pribijamo na ravni zakristij in spovednic.“ (O tem, kako na Koroškem doraščamo. V: Naši razgledi, Ljubljana, 27. 1. 1984). Revija mladje je torej bila izraz opozicije proti vladajočemu kulturnemu delovanju in funkcionaliziranju literature za družbenopolitične namene.
Revija je v prvi vrsti bila estetski in kulturnopolitični forum za literarne eksperimente, ampak ne, da bi zaostajanja slovenske literature na Koroškem z vztrajanjem v obrambni drži, usmerjeni v preteklost, še povečali, temveč da bi z recepcijo mednarodnih tendenc omogočili nove možnosti identifikacije. Podobno so v 60ih letih argumentirali tudi avtorji revije manuskripte, če so se zavzemali za estetkso avtonomijo, npr. Peter Handke v eseju Ich bin ein Bewohner des Elfenbeinturms (Sem prebivalec slonokoščenega stolpa), kjer govori o „zlomu vseh navidezno dokončnih nazorov o svetu“.
Avtorji, ki so sodelovali pri reviji, in njihova publicistična in literarna dela so v dveh desetletjih Lipuševega vodenja uredništva (1960 do 1981) v osnovi spremenili literarno sceno in slovensko literaturo na Koroškem, tako na ravni tekstov kot tudi na področju založništva in revijalnega tiska. Medtem ko je prej bil prisoten nabožen, kulturno konservativen literarni koncept, katerega nositelja sta bila Mohorjeva založba in revija Dom in svet oz. Družina in dom, je mladjevski krog v vseh literarnih zvrsteh (spomnimo se posebej lirike Erika Prunča) in tudi v esejistiki in programatiki zavestno navezal na estetsko ambicioniran literani koncept, ki je v slovenski literaturi obstajal najpozneje od Franceta Prešerna naprej, katerega razvoj pa se je na Koroškem ustavil v 60ih letih 19. stoletja.
Profil mladja v prvih dvajsetih letih njegovega obstoja je v topološki primerjavi z nemškojezično literaturo v Avstriji nadvse pomenljivo in signifikantno za manjšinskokulturno literarno življenje. Podobno kakor v graški literarni reviji manuskripte, ustanovljeni prav tako leta 1960, kjer je bila zastopana nemškojezična neoavantgarda, so tudi tukaj vodili za ta čas odločilne diskusije o pojmih, funkcijah, estetikah in programih literature in umetnosti (posebej Messner in Prunč). Pri tem je prihajala na dan jasna razlika med obema revijama. Sicer je koroška literarna revija dajala prednost predvsem estetsko ambicionirani, v socialnokritičnem oziru funkcionalno družbenopolitično angažirani literaturi, toda kot urednika in publicista sta se Lipuš in predvsem Janko Messner zavzemala tudi za konkreten kulturnopolitični angažma.
Za avtorje mladja tradicionalna kultura zato ni več obvezujoča norma, temveč fundus v prvi vrsti jezikovnega gradiva, ki ga je mogoče citirati, uporabiti, preoblikovati, razstaviti, parodirati. Pristop do tradicije in do izročila ni spoštljivo-ohranjujoč, temveč nespoštljivo-eksperimentalen. Ta razkorak med ohranjanjem, tudi za ceno folklorizacije, in inovacijo, tudi za ceno splošne razumljivosti, je v 60ih, 70ih in tudi še v 80ih letih določujoče za stil. Tako je mogoče ugotoviti, da so mnogi domači kritiki večino Lipuševih tekstov sicer hvalili kot estetsko pretenciozne, zaradi njihove jezikovne radikalnosti, njihovega pesimizma in antiklerikalizma pa tudi močno kritizirali in odklanjali. Tudi satire in groteske Janka Messnerja so pisane proti tej drži pričakovanja.
6. Med literaturo in dokumentacijo
Če je bila nabožna in narodnospodbudna proza starih časov, kakor se je manifestirala v večerniški literaturi, takorekoč nadaljevanje božje službe z drugimi sredstvi, je druga stran ideološkega spektra favorizirala družbeno in politično angažiran literarni koncept, katerega nositelji so bili predvsem Založba Drava in revije mladje in Kladivo in je sestojala v dobršni meri iz dokumentarne in socialnorealistične proze. Pri tem je šlo večinoma za narodno kroniko, za obdelavo in hkrati kreacijo identiteto ustvarjajoče kulturne tradicije. Kot na vrvici bi se s pomočjo določujočih letnic dalo našteti reprezentativna dela: od avtodidaktične mojstrovine Petra Moharja Med nebom in peklom. Pričevanje iz plebiscitnega leta (1986) do romanskih kronik Valentina Polanška o času nacionalsocializma in spominov Andreja Kokota na pregnanstvo tja do ideološko- in družebnokritičnih „Zgodb o čuših“ Florjana Lipuša in ideološkokritičnih „domovinskih zgodb“ Janka Messnerja v 1970ih letih. V ta kontekst spadajo tudi spominske knjige Helene Kuhar in Karla Prušnika, pa tudi večina del Janka Messnerja (ki je z dokumentacijo Morišče Dravograd leta 1946 naredil začetek), ki so bila objavljena v obeh jezikih. Še v zadnjih desetih letih je izšlo več pomembnih dokumentarnih del o zgodovini slovenske literature na Koroškem v času nacionalsocializma (mdr. Andrej Kokot, Lipej Kolenik in Anton Haderlap).
Ta avtobiografska oz. dokumentarna dela niso samo dokumentarna literatura, podobno kot Polanškove pripovedi, ki jih je treba vrednotiti kot literarne in dokumentarne (Velike sanje malega človeka, 1973), temveč jih je mogoče do neke mere brati kot literarizirane prikaze eksemplaričnih in biografskih situacij avtorjev, ki delajo s specifičnimi konstelacijami figur in se v njih izraža ideologija vsakokratnega političnega polja.
Tega seveda ne kaže videti preozko, ker je tudi Mohorjeva založba izdajala spomine in dokumentarno literaturo, recimo spominsko knjigo Mirka Kumra Po sili vojak (1969). Citirani naslovi spadajo mimo tega v tisti precej razširjeni žanr, ki ni skrajno zanimiv in dragocen samo v zgodovinskem pogledu, temveč ki s poudarkom kaže, kako močno je odnos do pismenosti in književnosti zasidran v široki slovenski javnosti. Je „humus“, iz katerega so zrasli singularni literarni talenti.
7. Dva načina pisanja, dva literarna koncepta
Najbolj produktivna avtorja sodobne slovenske literature na Koroškem na začetku novega pozicioniranja v kontekstu mladja sta brez dvoma Florjan Lipuš (rojen 1937) in Janko Messner (rojen 1921). Obravnavati ju je mogoče kot eksponenta dveh načinov pisanja in dveh literarnih konceptov, ki se mimo vseh periodizacij prikazujeta kot programatska konstanta slovenske literature na Koroškem. Ker se v njunem delu na eksemplaričen način povezuje regionalna problematika z vprašanjem po estetski avtonomiji, naj v naslednjih dveh oddelkih poudarimo nekaj značilnosti njunega pisanja.
7.1 Prosvetiteljska intencija Janka Messnerja
Proti koncu šestdestih let je manjšinskopolitična situacija povzročila politizacijo celotne linije revije mladje, s tem pa se je v nadaljevanju razvila v glasilo „gibanja“, ki je presegalo področje umetnosti in kulture. To je bila ura Janka Messnerja. Prav dogodki v letih 1970 (nacionalistične plebiscitne proslave brambovske zveze in heimatdiensta), 1972 (nasilna odstranitev z državno pogodbo zagotovljenih dvojezičnih topografskih napisov, tako imenovani „ortstafelsturm“) in 1976 („ljudsko štetje posebne vrste“) ga je izzvalo k intenzivnemu literarnemu in publicističnemu nastopu. Kot „integracijska točka“ (Helga Mračnikar v svoji disertaciji o reviji, 1981) v tej fazi revije, angažirane tako glede narodnostne kot glede deželne politike, je Janko Messner od 1970 do 80ih let merodajno sodoločal uredniški profil ter kulturnopolitične, literarnokritične, estetske in poetološke diskusije „skupine“ (z literarnoteoretičnimi in kritičnimi prispevki ponekod že od sredine 60ih let naprej).
Messnerjeva literarna dejavnost se je okrepila posebej v prvi polovici 70ih let, točneje od plebiscitnega jubilejnega leta 1970 naprej, ko je objavil svojo prvo knjigo v nemškem jeziku, prozno zbirko Ansichtskarten von Kärnten (Razglednice s Koroške) (naj tu posebej opozorimo na pripoved Vaterunser [Očenaš] v „razglednici“ Klagenfurt 1935 [Celovec 1935]). Kot poprej že Milka Hartman v svoji socialnokritični liriki se je tudi Messner posluževal slovenskega dialekta svojega jugovzhodnokoroškega izvora, npr. v svoji satirični prozi Iz dnevnika Pokržnikovega Lukana (1974, nemški prevod 1998) in kot citat v regionalnem jeziku tudi v nekaterih drugih tekstih, v čemer se manifestira regionalna, v „common sensu“ narečja se izražajoča naravnanost na adresate in ideološkokritična in „prosvetiteljska“ intencija.
V kontekstu koroškoslovenske literature odlikujeta Messnerjevo delo dve pomembni inovatorski značilnosti, prva vsebinska, druga specifična za žanr. Po tej strani dela v mnogih svojih črticah in novelah z modelom vaške povesti ali prispodobe, poznanim že v starejši slovenski literaturi, prav tako pa tudi v avstrijski literaturi ali pri Brechtu. Messner jo zelo močno zasuče v smer grotesknega in satiričnega, ne samo v smislu kritike nemškonacionalne germanizacijske in asimilacijske politike, temveč vsekakor tudi kritično obrnjeno proti pasivnosti in letargiji svoje lastne skupnosti, bodisi v Ansichtskarten von Kärnten (10. oktobra 1970 izšle pri založbi Obzorja v Mariboru), v Kärntner Heimatbuch (1980) s tako pomebnimi povestmi in prispodobami kot so Vaterunser (Očenaš), Hiob (Job), Die Eiche und die Linde (Hrast in lipa) ali Der taube Hain in Kärnten (Gluha loza na Koroškem), bodisi v dveh slovenskih izdajah Skurne storije (1971, razširjena izd. 1975) in Gorše storije (1988). Prozni teksti s konkretnimi jezikovnimi in tematskimi referencami postanejo neke vrste hišna postila, alternativna čitanka in učbenik tako za nemško kot za slovensko govoreče prebivalstvo. Temu se pridružuje mednarodni solidarni angažma, presegajoč koroško regijo, ki v nadregionalnem kontekstu seznanja z narodnopolitičnim položajem na Koroškem in ga po drugi strani spravlja v zvezo z represijskim kontekstom na mednarodni ravni.
Druga, za slovensko literaturo na Koroškem posebno pomembna značilnost je v tem, da je Messner edini koroškoslovenski avtor, ki ima pokazati obsežno dramatsko-scensko delo (eden njegovih komadov, Ekstremist Matija Gubec, 1974, je nastal v sodelovanju s Florjanom Lipušem). Že sama zbirka Messnerjevih scenskih tekstov, dram in dramoletov iz let 1973 do 1995 (Kadar nam Drava nazaj poteče. Dramska besedila 1973–1995, 1997) obsega dvet komadov, med njimi pogosto uprizorjeni Pogovor v maternici koroške Slovenke in 1976 nastali televizijski film Vrnitev. Film je na 14. mednarodnem televizijskem festivalu 1977 v Pragi prejel nagardo „Zlata Praha“ za najboljši scenarij med 48 televizijskimi dramami iz 30 držav. ORF tega filma do danes ni predvajal v avcstrijskem merilu, kar ima očitno opraviti z obravnavano tematiko, z zatiranjem, preganjanjem, izseljevanjem, razlaščanjem ter z odporom slovenske manjšine na Koroškem proti nacionalsocializmu (zato je avtor leta 2002 iz protesta vrnil avstrijskemu zveznemu predsedniku Avstrijski častni znak za znanost in umetnost I. razreda). Na povabilo avstrijskih kulturnih inštitutov je Janko messner bral na univerzah v Pragi, Miskolcu, Budimpešti, Strasbourgu in Istanbulu, kjer so izšli tudi nekateri prevodi njegovih izbranih pesmi. Na frankfurtskem knižnem sejmu 1995 je Marjan Hinteregger uprizoril njegovo monodramo XY ungelöst/XY nerešeno, prav tako v Celovcu in Šentjanžu v Rožu („Nastaja neki mali avstrijski svetovni teater, v katerem Marjan Hinteregger pričara publiki mavričen panoptikum groze in zone (…) Z malo sreče bo ,XY nerešeno‘ postal sodoben klasik, komad bi bil ustvarjen za to.“ J. Str., Kl. Zeitung, okt. 1995).
Kakor prozna dela in številni esejistični, kritični, družbenopolitični in polemični spisi ima drama, ki s scensko uprizoritvijo deluje še precej močneje, pri Janku Messnerju prosvetiteljsko intencijo glede časa nacionalsocializma, ki so ga v koroški in avstrijski zgodovini stalno zamolčevali ali ga sramežljivo bagatelizirali. To intencijo v nekaterih primerih še okrepijo eksplicitni avtorjevi komentarji, npr. v izčrpni „Spremni besedi k televizijskemu filmu Vrnitev“, objavljeni 1986 v razširjeni izdaji knjige Kärntner Heimatbuch. S tem stoji Messner v središču pozicije, ki jo je revija mladje zavzemala od 70ih let naprej. Čisto drugačen, igriv jezik in izpoved se najdeta predvsem v poznejši liriki, ki je izšla v več zbirkah in deloma tudi v večjezičnih prevodih, ki je z njimi naletel tudi na mednarodno priznanje, med njimi zbirka Pesmi in puščice/Gedichte und Pfeile (1991, nagrajena 1995 s prvo nagrado Zlati Aritas na prvem slovenskem trienalu satire in humorja), Nicaragua moja ljubljena/Nikaragua, mein geliebtes (skupaj s „Psalmi“ Ernesta Cardenala, 1986), Gedichte/Pesmi/Canti, (1996), Politična pesem – grda pesem/Politisch Lied – ein garstig Lied. Satirische Gedichte (2007).
7. 2. Romaneskna in lirična proza Florjana Lipuša
Nekatere od družbenopolitično angažiranih, socialno in kulturnokritičnih tekstov in odlomkov Lipuša in Messnerja je mogoče interpretirati kot neposredno družbenokritočno literaturo „ad rem“, pa tudi kot literarno grotesko, in tako presegajo mejo med literarno pretenzijo in aktualnim angažmajem. Upoštevati je treba razen tega, da je revija mladje kot glasilo „majhne literature“ – med njene značilnosti spada po Kafki „povezava s politiko“ – že iz eksistencialnih razlogov prisiljena v političen angažma, tudi če pustimo ob strani, da gre za revijo avantgarde narodne skupnosti.
V estetskem pogledu izvirajo pomembni impulzi že iz prve faze revije. Svoj višek je dosegla v treh knjižnih objavah: v prozni zbirki Črtice mimogrede (1964) Bora Kostaneka (Florjana Lipuša) ter v pesniških zbirkah Tihožitja in Ujeti krik, ki sta ju 1965 izdala Niko Darle (Erik Prunč) in Miško Maček (Karel Smolle); tudi Lipuševa drama Mrtvo oznanilo spada v ta kontekst (temu tekstu stoji na drugi strani nasproti scenski niz Škornji, 1973, dramatizirano poročilo o nacionalsocialističnem poboju Peršmanove družine). Čeprav ta zgodnja dela niso dobila neposrednega nadaljevanja – razen pri Lipušu –, so s svojim izidom in s svojo konstruktivno iritacijo, ki je izhajala od njih, ustvarila pogoje za današnjo slovensko literaturo na Koroškem.
Čeprav je bila revija mladje, simbol za novo slovensko literaturo na Koroškem in za njeno osvoboditev iz prisil kulturnokonservativnega uporabnega pismenstva, najtesneje povezana s Florjanom Lipušem, pa so ga uredniške in organizacijske obveznosti ter s tem povezana publicistika, ki bi sama že napolnila nekaj zvezkov, prisilile, da zapostavlja lastno literarno delo, kar se pozna že samo na hitrem zapovrstju knižnih izdaj, potem ko je 1981 nehal biti izdajatelj. Njegovih sedem romanov slika mnogoplasten portret slovenske kulture na Koroškem, ne da bi se izčrpali v etnokulturni samozadostnosti.
Lipuševi teksti so torej dialogični v več ozirih. Po tej strani iščejo dialog med „lastnim“ kulturnim izročilom, akrualiziranim vsakič znova, in njihovo estetsko refleksijo v mediju novega stila. Po drugi strani pa ironično, satirično, parodistično in „karnevalistično“ postavljajo pod vprašaj kulturnospecifične mite (Kralj Matjaž, Miklova Zala, Matija Gubec), literarne konvencije (večernice, tradicionalistična topika) in klišeje, socialno vedenje, norme in vrednote (fetišizacija in sakralizacija tradicije; pasivnost; tema trpljenja in žrtve; represija seksualnosti; funkcionalnost in „pozitivnost“ literature) ali pa jih kontrastirajo z omahovanjem med uporništvom in resignacijo, signifikantnim za realnost narodne skupnosti. Proti diktaturi lastne kulturne politike postavijo postopke, ki „tradicijo dvignejo v zavest, ne da bi se ji uklonili“ (Theodor W. Adorno: Über Tradition. V: Ohne Leitbild. Parva Aesthetica. Frankfurt/M., Suhrkamp, 1967, str. 37).
Ta način ideološkokritične ironije se kaže tudi v tistem romanu, katerega prevod je avtorju in z njim koroškoslovenski literaturi prvič prinesel mednarodno priznanje: Der Zögling Tjaž (Gojenec Tjaž), tako naslov prevoda Petra Handkeja in Helge Mračnikar, ki je 1981 izšel pri salzburški založbi Residenz. Slovenska prva izdaja Zmote dijaka Tjaža, ki je izšla deset let prej (1972), je izzvala le malo pozornosti. Kot kaže recepcija danes, nobeno delo slovenske literature na Koroškem nima primerljive funkcije kot Tjaž: kot simbol družbenega in estetskega odpora in hkrati literarne modernosti znotraj regionalne literature, ki jo je doslej komajda kdo opazil, postane roman malodane nepresegljiv monument, pravi literarni mit. Tako je postal nekje simbol sodobne slovenske literature na Koroškem. Neodvisno od njegovega pomena za slovensko okolje je estetski novum tega romana v ambicioniranem jezikovnem in narativnem postopanju.
Tjaž in njegovih šest romanov naslednikov – Odstranitev moje vasi, Jalov pelin, Prošnji dan, Srčne pege, Stesnitev in Boštjanov let –, ki je zanje avtor leta 2004 prejel najvišjo slovensko literarno odlikovanje, Prešernovo nagrado, dajejo mnogoplastno sliko slovenskega na Koroškem: neuspeh v internatu, vaška ozkost, arheologija družbene brezbesednosti, izmejevanje in sledovi zatiranja subjekta v regionalni predzgodovini in naposled morilsko preganjanje slovenske kulture v nacionalsocializmu. Vse te povezave se v Lipuševem proznem delu v različni intenzivnosti in konstelaciji povezujejo s številnimi poetskimi šiframi, posebno v zadnjem romanu Boštjanov let, v katerem avtor iz perspektive doraščajočega fanta Boštjana tematizira svojo otroško travmo, deportacijo, umor in smrt svoje matere v koncentracijskem taborišču Ravensbrück.
Vsi teksti Lipuša – pa tudi teksti Messnerja, Kokota in Januša (da ostanemo pri prvi mladjevski generaciji) – imajo nekaj skupnega: prepričanje, da je splošno veljaven kriterij literature in hkrati eksistenčni kriterij kulture vezan na življenjsko moč jezika. Slutnjo o temeljih in prepadih te soseščine med jezikovno estetiko in kulturno marginalnostjo posreduje skoraj nehote slovenski spraševalec Florjana Lipuša, Peter Kolšek, ob razglasitvi podelitve Prešernove nagrade 13. decembra 2003 v literarni prilogi časnika Delo: „Takšnega jezika ne piše nihče drug – in živel bo naprej v njegovih knjigah, ko bo slovenščina na Koroškem samo še spomin.“
8. Perspektive slovenske sodobne literature na Koroškem
Od 43. številke avgusta 1981 naprej je oblikovala mladje interesna skupnost mlajše generacije avtorjev in kulturnih ustvarjalcev, rojene okoli leta 1960, po večini izhajajoče iz Zvezne gimnazije za Slovence, mdr. Jani Oswald, Rudi Benétik, Jožica Čertov, Maja Haderlap, Kristijan Močilnik, Cvetka Lipuš in Fabjan Hafner (imenovati kaže tudi Franceta Merkača, ki v svojih novejših tekstih vključuje transmedialne postopke). Od starejših avtorjev so ostali Janko Messner, ki je nekaj let sodeloval pri urejanju in lektoriranju, Andrej Kokot in Valentin Polanšek. Kljub mnogim zanimivim literarnim in esejističnim prispevkom, predvsem iz uredniške skupine ter izpod peresa gostujočih avtorjev iz Avstrije, Slovenije in Italije, je projekt po nekaj letih zastal.
V drugem zaletu se je Maja Haderlap leta 1990 lotila še enega poskusa rešitve, da bi v sodelovanju s slovenskimi intelektualci v Italiji razvili nov koncept. Od poprejšnjih dveh naj bi se razlikoval z medregionalnim profilom, tako da bi se revija razvila v literarni in kulturnokritičen forum slovenskih literatur v Furlaniji-Julijski krajini in na Koroškem. V uredniški pripombi k prvi številki nove serije (68/1990) Haderlapova v obrisih predstavlja ta medkulturni program. Pri tem izdajateljica posega tudi po prejšnjih izkušnjah in starejših kontaktih, kot pokaže pogled v številke iz 80ih let, ki so med drugim poročale o simpozijih in pisateljskih srečanjih o vprašanjih regionalne identitete, o razmerju med periferijo in centrom. – Toda tudi ta zasnova je po nekaj redkih številkah stagnirala. Od leta 1992 naprej mladje ne izhaja več.
Čeprav je mladje v začetku imelo funkcijo, da v opoziciji do vladajoče kulturne in prosvetne dejavnosti nadoknadi umetniški zaostanek slovenske kulture na Koroškem, je bilo le prepoznavno, da se je politična in literarna situacija zelo spremenila in je revija v 90ih letih izgubila dobršen del svoje svoječasne estetske in družbene relevantnosti in spotikljivosti. Najbrž so vzroki tudi v tem, da ima mlajša generacija zdaj brez težav možnost objavljanja v vseh slovenskih in tudi v nemškojezičnih revijah, pri čemer iz tega razširjenega, nad- in medregionalnega recepcijskega prostora sledijo tudi vzvratni učinki na literarno produkcijo.
Ne gre spregledati, da se že nekaj let pojavljajo pomembne umetniške dejavnosti tudi poleg literature. Razen slej ko prej nadvse živahnega področja upodabljajoče umetnosti (mdr. Valentin Oman, Gustav Januš, Rudi Benétik) in v zadnjem času glasbe (Emil Krištof, Gabriel Lipuš) naj tu omenimo tudi gledališče: po starejših delih in prizadevanjih Odra mladje in dejavnih amaterskih odrov je v 90ih letih največja pozornost veljala plesnemu teatru Ikarus pod vodstvom Zdravka Haderlapa. Presenetljiv razmah doživlja danes film, ki se je v zadnjem desetletju razvil predvsem po iniciativnosti Mihe Dolinška.
Pri mlajši generaciji pišočih, ki je po večini bila deležna tako šolske izobrazbe v slovenskem jeziku kot tudi univerzitetne izobrazbe v nemškem ali celo slovenskem jeziku, se problem danes vrhu tega postavlja nekoliko drugače. Nekateri iz te generacije (Ferk, Haderlap, Hafner, Oswald) ne samo da prevajajo lastne tekste ali tekste svojih slovenskih kolegov v nemščino, temveč bolj in bolj objavljajo v nemščini tudi originalne tekste (od starejših avtorjev samo Janko Messner). Vzrok je lahko npr. pri Oswaldu v gradivu in v poetičnem postopku, torej v tem, da eksperimentalne poezije ni mogoče „prevajati“ v takšni meri kot tekste, pri katerih gre predvsem za narativne kontekste, je pa tudi posledica integracije v bikulturni produkcijski in recepcijski kontekst. Prvi zasnutki refleksije na (literarno) dvojezičnost najdemo pri Janku Messnerju v eseju „Von meinem Verhältnis zu den beiden Sprachen Slowenisch und Deutsch“ (O mojem razmerju do jezikov slovenščina in nemščina, 1986).
To sukcesivno pisanje v dveh jezikih ali simultano dvojezično pisanje daje koroški sodobni literaturi neko novo polifonsko kvaliteto. Če so Januš, Lipuš, Messner in drugi avtorji njihove generacije tematizirali kulturno tradicijo kot jezikovno vnaprej izoblikovano gradivo, kot tradicionalističen in nacionalističen diskurz, pri čemer z radikalnostjo svoje literarne analize soizrisujejo tudi obrise okamenele, abstraktne družbe, pa mlajše generacije to delajo v modusu literarnega dialoga z različnimi družbenimi jeziki in konvencijami. Najbolj dosledno se to kaže v tekstih Janija Oswalda, ki uporablja kritično igro z jezikom in eksperimentalne tehnike konkretne poezije za analizo koroške dvojezičnosti in prestopa jezikovne meje. Dvojezičnost na ta način dobiva metajezikovno funkcijo. – V obeh primerih gre za specifičen literarni spoznavni dosežek: za prikaz koeksistence in interference diskurzov, jezikov in kultur ter za razkritje zamolčane in izrinjene večjezičnosti regije.
Slej ko prej je lirika v različnih variantah, tematikah in postopkih zelo močno razširjena. Razveseljivo pa je, da je tudi na področju literarne proze prepoznavna majhna konjunktura; na nekaj razvojev bi rad ob koncu opozoril. Omeniti kaže recimo Hermana Germa, Vinka Ošlaka, Jožeta Blajsa, Anito Hudl, Jozeja Strutza, Kristijana Močilnika, Janka Ferka in Martina Kuchlinga, ki je 1998 nastopil s pesniškim prvencem Okamenela sled in dve leti pozneje zbudil pozornost s svojim romanom Iskanje Nataše.
Pri teh avtorjih tudi ločitev med družebnokritično in estetsko pretenzijo ni več tako izrazita, in prav pri kratki prozi so zbirke zelo različne. Če je mogoče še trditi, da je pri Močilniku in njegovi knjigi In kri jim tekne kakor malinovec… opazen še močnejši angažma (1984), pa to pri Blajsu, Strutzu, Ferku ali Kuchlingu ni več tako očitno. Ferk npr. se v svojih proznih knjigah Der verurteilte Kläger (Obsojeni tožnik, 1981) ali Landnahme und Fluchtnahme (Naselitev in pobeg, 1997) navezuje močno na literarno moderno (Kafka, nouveau roman, eksperiment), kar prihaja do izraza posebno v njegovih avtorefleksivnih „stavčnih zbirkah“ in „enostavčnih tekstih“.
Že v njegovem prvem daljšem proznem tekstu, romanu Der verurteilte Kläger, se kaže Ferkovo nagnjenje k absurdnemu, h groteski in ironiji. Nagrade, ki jih je tedaj komaj dvajsetletni avtor prejel od zveznega ministrstva za pouk in umetnost in od koroške deželne vlade, so na Koroškem povzročile pravcati skandal; omembe vredna je tudi poplava pisem bralcev, ko so mu 1982 priznali delovno štipendijo zveznega ministrstva za pouk in umetnost.
Zanimivo je, da se tudi Kuchling v svojem prvem romanu navezuje na Kafko; njegovemu junaku je ime Gregor Samsa po protagonistu v Kafkovi Preobrazbi. Poleg tega je roman primer prastare epske teme iskanja (queste), v našem primeru protagonistovega iskanja v okvirni zgodbi neuspešne ljubezni.
Na kraju tega pregleda novejše slovenske literature na Koroškem oz. literature slovenskih avtoric in avtorjev na Koroškem se torej pokaže – in to bi lahko z opozorili na liriko v nemškem jeziku Maje Haderlap, Fabjana Hafnerja, Janija Oswalda ali Rezke Kanzian še dopolnili –, da imamo opraviti z literaturo, ki je ni mogoče definirati samo z nalepko „slovenska literatura“. Kot dvojezični literati – „who can move either way“, kot trdi vališki avtor Raymond Williams o svojih pišočih rojakih – s svojimi teksti, celo če pišejo izključno slovensko kot pesnica Cvetka Lipuš ali prozaista Jože Blajs in Martin Kuchling, sodelujejo pri obeh literanih sistemih, neodvisno od tega, da se (njihova) literatura kot estetska praksa konec koncev tako in tako izmika nacionalnim utemeljitvenim kontekstom.
9. Ekskurz v 19. stoletje
Od štirih slovenskih delnih kultur, ki so po razpadu habsburške monarhije nastale kot države naslednice in se razvile v samostojne države in katerih različne kulturnopolitične konstelacije so bile zaznamovane tudi od regionalnih sosedskih razmerij, je s slovensko kulturo na Koroškem najbolj izpostavljena prav tista, ki ji iz zgodovinskih razlogov pripada osrednja etnokulturna simbolna funkcija za celotni slovenski jezikovni prostor, kajti zgodnjesrednjeveška kneževina karantanskih Slovanov in ustoličevanje knezov, ki se je vse do 15. stoletja dogajalo v slovenskem jeziku, sta bistvena elementa slovenskega kulturnega spomina na obeh straneh Kravank.
Že pred terirorialnopolitično razdelitvijo skupnega slovenskega kulturnega prostora so trije mestni centri slovenske kulturne dejavnosti v 19. in 20. stoletju, Ljubljana, Celovec in Trst, razvili kulturnopolitična težišča, od katerih živita posebno regionalni slovenski kulturi na Koroškem in v Italiji še danes. Tako je npr. v 50ih in 60ih letih 19. stoletja – kot posledica kulturnega in političnega prebujanja v predmarčni dobi – Koroška zaradi dejavnosti in pripravljalnih del publicistov, pedagogov in teologov Antona Martina Slomška, Matije Majarja Ziljskega, Antona Janežiča in Andreja Einspielerja postala eden od publicistčnih centrov slovenske kulture. Zasnova slovenskega založništva in časnikarstva, ki ga je s Koroške pobudil komite proponentov pod vodstvom Janežiča in Einspielerja, je odločilno pripomogla k razvoju slovenske narodne zavesti: kulturna identiteta je tako postala predhodnica in pogoj za narodno identiteto in emancipacijo. 1851 so v Celovcu ustanovili eno najstarejših založb v Avstriji, Mohorjevo družbo, ki je s svojimi časopisi in z distribucijo, podobno knjižnemu klubu, dosegala ogromno bralstvo. V najuspešnejšem času do leta 1918 so tedanjim več kot 90 000 udom v okviru letnega „knjižnega daru“ dobavili več kot 16 milijonov knjig. Med tradicionalno literaturo predvsem Mohorjeve založbe spadajo tudi nekateri sodobniki novejše koroške literature iz 60ih let, recimo pripovednik Kristo Srienc in pesnica Milka Hartman, medtem ko se je politično angažirana literatura Janka Messnerja ali Valentina Polanška in drugih zbirala pretežno v programu druge koroške založbe, Drave, kolikor ni izhajala v Sloveniji sami ali pri slovenski založbi v Trstu. Založba Wieser, ustanovljena 1987, se je od vsega začetka usmerjala bolj na program z mednarodnim poreklom.
O kontinuiranem literarnozgodovinskem oz. kronološkem razvoju, kot ga poznamo recimo pri nemški, angleški ali francoski literaturi, pri koroškoslovenski literaturi ni mogoče govoriti. Zaradi kolonialnega položaja in pomanjkanja nacionalnodržavnih tradicij se bolj prikazuje načelo prepletanja dogodkov, simbolov in tem kolektivnega spomina, ki utemeljujejo tradicijo, in njihova permanentna refleksija v zgodovinskem procesu. Že v zgodnjem 19. stoletju je koroškoslovenski pesnik, prevajalec, jezikoslovec, etnolog in teolog Urban Jarnik, sodelavec na začetku vsekakor bikulturno odprte koroške revije Carinthia (1811 ssl.), v svoji znameniti razpravi Andeutungen über Kärntens Germanisierung (Pripombe o germanizaciji Koroške, objavljena 1826) opozoril na vrsto takih identiteto utemeljujočih elementov, seveda že pod vidikom nezadržnega krčenja jezikovnega področja.
Iz te kulturno- in identitetnozgodovinske situacije je izhajal ustanovni koncept Mohorjeve založbe, s čimer je Celovec postal publicistični center slovenske kulture v 19. stoletju. Seveda pa se je zgodilo, da je tedaj razvita estetska pozicija skoraj celo stoletje obvladovala slovensko kulturno razumevanje – kot defenzivna strategija proti asimilacijskemu pritisku. Prevedeno v kulturno in narodnostno politiko je šlo ustanoviteljem založbe za to, da ustvarijo pogoje za etnokulturno komunikacijsko skupnost, in sicer z navezovanjem na odločilni ustanovitveni mit „majhne kulture“, s konstrukcijo narodne identitete skozi literaturo oz. pisavo. Da je to orodje kmalu otopelo oz. je prispevalo k nepolitični drži, ima ne nazadnje opraviti s tem, da je katolicizem restavrativno zamenjal protestantizem. Zaradi demografskega položaja na periferiji slovenskega jezikovnega prostora in glede na manjšinski status slovenske kulture se je očetom slovenskega založništva sprva zdelo pomembnejše, da privilegirajo teme in postopke nabožne množične literature in poljudnih tradicij nasproti umetniški literaturi. To kanonizirano načelo je funkcioniralo do prve svetovne vojne in je bilo tolažba tudi še v mračni fazi medvojnega časa in nacionalsocializma, čeprav je bilo že gola evazija.
Bibliografski napotki
Ta hiša je moja, pa vendar moja ni. Sodobna slovenska literatura na Koroškem. Pesmi in prozna besedila izbral in uredil, spremno besedo in opombe napisal Matjaž Kmecl. Izd. Društvo slovenskih pisateljev v Avstriji, Klub Mladje. Celovec/Ljubljana, 1976.
Urban Jarnik: Andeutungen über Kärntens Germanisierung/Pripombe o germanizaciji Koroške. Spremna študija in opombe Bogo Grafenauer. Celovec: Drava, 1984 (Slovenski znanstveni inštitut/Slowenisches wissenschaftliches Institut).
Koroški Slovenci v Avstriji včeraj in danes. Zbornik znanstvenih in strokovnih prispevkov. Ur. Janko Liška. Ljubljana/Celovec, Komunist/Drava, 1984.
Das slowenische Wort in Kärnten. Schrifttum und Dichtung von den Anfängen bis zur Gegenwart. Slovenska beseda na Koroškem. Pismenstvo in slovstvo od začetkov do danes. Izd. Reginald Vospernik, Pavle Zablatnik, Erik Prunč, Florjan Lipuš. Dunaj: Österreichischer Bundesverlag 1985.
Geschichte der Kärntner Slowenen. Von 1918 bis zur Gegenwart unter Berücksichtigung der gesamtslowenischen Geschichte. (Zgodovina koroških Slovencev, Od 1918 do sedanjosti ob upoštevanju vseslovenske zgodovine.) Pripravila komisija zgodovinarjev pod vodstvom Valentina Inzka. Uredila Walter Lukan in Andreas Moritsch. Celovec: Mohorjeva, 1988.
Die slowenische Literatur in Kärnten. Ein Lexikon. (Slovenska literatura na Koroškem. Leksikon.) S prispevki Matjaža Kmecla, Franca Zadravca, Borisa Paternuja, Franca Bernika. Predgovor Klaus Amann. Celovec: Drava, 1991.
Andreas Leben: Vereinnahmt und ausgegrenzt. Die slowenische Literatur in Kärnten. (Instrumentalizirana in izmejavana. Slovenska literatura na Koroškem.) Predgovor Katja Sturm-Schnabl. Celovec: Drava, 1994.
Monologi in dialogi z resničnostjo. Antologija slovenske koroške literature. Izd. Društvo slovenskih pisateljev/pisateljic v Avstriji, Slovenska prosvetna zveza v Celovcu. Celovec: Drava, 1995.
Profile der neueren slowenischen Literatur in Kärnten. (Profili novejše slovenske literature na Koroškem) 2., razširjena izd. S prispevkoma o teatru in filmu. Izd. Johann Strutz ob sodelovanju Fabjana Hafnerja in Klausa Detlefa Olofa. Celovec: Mohorjeva, 1998 (1. izd. 1989).
Literatura brez mejá, ohne Grenzen, senza confini. Literatura iz prostora Alpe-Jadran. Literatur aus dem Alpen-Adria-Raum. Letteratura della regione Alpe-Adria. Izd. Jozej Strutz / Peter Rustja. Celovec, Ljubljana, Dunaj: Mohorjeva, 2000.
Die Kärntner Slovenen 1900–2000. Bilanz des 20. Jahrhunderts. (Koroški Slovenci 1900–2000. Bilanca 20. stoletja.) Izd. Andreas Moritsch. Uredila Tina Bahovec. Celovec: Mohorjeva, 2000 (Unbegrenzte Geschichte/Zgodovina brez meja, zv. 7). – Koroški Slovenci 1900–2000. Bilanca 20. stoletja. Izd. Andreas Moritsch. Ur. Tina Bahovec. Celovec: Mohorjeva, 2000 (Unbegrenzte Geschichte/Zgodovina brez meja, zv. 8).
Das österreichisch-italienisch-slovenische Dreiländereck. Ursachen und Folgen der nationalstaatlichen Dreiteilung einer Region. (Avstrijsko-italijansko-slovenska tromeja. Vzroki in posledice narodnodržavne delitve neke regije.) Izd. Tina Bahovec, Theodor Domej. Celovec: Mohorjeva, 2006.
