O spominski prozi
Dela avtoric in avtorjev, ki smo jih zbrali v kategoriji spominska proza, so prispevek h kolektivnemu zgodovinskemu spominu slovenske družbe na Koroškem, so torej bistven del identitete slovenskega človeka na Koroškem.
Prvi taki spomini segajo tja do prve svetovne vojne in plebiscita ter prve avstrijske republike (Arnejc, Mohar, Trunk, Petek). Izstopata spominski zapis »navadnega« človeka Petra Moharja iz plebiscitnega časa (»avtodidaktična mojstrovina« jo imenuje Janez Strutz) in pa avtobiografski zapis politika dr. Franca Petka, ki je merodajno sooblikoval manjšinsko politiko na Koroškem med svetovnima vojnama in po drugi svetovni vojni.
Večji del spominske proze se posveča drugi svetovni vojni in drugi avstrijski republiki. Predvsem generacija, ki je doživljala pregon in odpor in ima dramatične in travmatične življenjske izkušnje, se v zadnjih petnajstih letih javlja k besedi: Anton Haderlap, Tone Jelen, Lipej Kolenik, Helena Kuhar-Jelka, Franc Kukovica, Tonči Schlapper, Reginald Vospernik. Že starejše knjige o tem obdobju so omembe vredna dela Mirka Kumra, Karla Prušnika-Gašperja in Franca Resman.
»Ta avtobiografska oz. dokumentarna dela (…) niso samo dokumentarna literatura, temveč jih je mogoče do neke mere brati tudi kot literariziran (…) prikaz eksemplaričnih zgodovinskih in biografskih situacij.« (Strutz, Uvodni esej)
Ali pa z besedami Franca Zadravca: »Avtorji spominske proze nimajo umetniških ambicij. Njihov cilj in njihov namen je kar najbolj objektivno sporočanje doživete resničnosti ob izključitvi fiktivnih dogodkov: več stvarnosti, manj poezije (…) Ti teksti so po svoji naravi močno avtobiografski, glavna oseba je pišoči sam, z vsemi časovnimi in prostorskimi okoliščinami in pomebnimi življenjskimi postajami, ki ga zadevajo.« (Franc Zadravec, Die slowenische Literatur in Kärnten, 140)
