Odmevi
Gustav Januš, Brez kategorij
Pesmi in slike iz prve avtorjeve ustvarjalne dobe je 2019. leta izdala Mohorjeva v Celovcu, knjigo sta uredila Franc Kattnig in Janko Zerzer, ki sta tudi napisala koncizno spremno besedo. V njej opozorita na 50-letnico Januševega javnega nastopa na skupinski razstavi na Plešivcu ter v dunajski galeriji Avtodidakt. Kot polnokrvni ustvarjalec pa je sodeloval v mladju že 1961. leta, v 12. številki (1972, leta se je mladju pridružil tudi kot urednik. Da sta urednika iskala avtorjeve mladostne slike, sta na različnih lokacijah zbrala trideset slik iz. 60. in 70. let.
Minimalizem (Minimal Art) je smer, v kateri se umetniki izražajo s pomočjo poenostavljenih oblik, postavljenih v preproste kompozicije. Ime so dobili zaradi minimalne ideje, realizirane na minimalen način, tako da zavračajo vsako idejpo o globljem pomenu svojih del: To, kar vidiš, je to kar je.
Slovenski minimalizem se kaže v zbirkah kratke proze Andreja Blatnika, Dušana Čatra in Polone Glavan.
Za to zbirko lahko rečemo, da je poklon mladosti in minimalizmu. Minimalizem kot slog zagovarja tudi načelo Manj je več in je odgovor na preobloženost s podatki, predmeti, čustvi ... in vsem, kar si nagrmadimo okoli sebe.
V vsakdanu naše karantene v stanovanjih je danes minimalizem povezan z belo barvo sten, lenesimi elementi ter z majhnim številom predmetov v stanovanju. A minimalizem je tudi življenski stil in veliko več kot samo estetska vrednost, je način preživljanja dragocenega časa, ko se zavemo, kako nam malenkosti, ki jih cenimo, razumemo, sprejemamo in podarjamo, lepšajo vsakdan.
Lojce Spacal je večkrat dejal, da mora biti likovna umetnina kot glasba: opojna, zamaknjena in slišna v tišini. Ali ne spominjajo Spacalove ploskovite grafike močnih barv na Januša? Na primer Spacalovo delo Brez naslova (1958).
Seveda pri Spacalu manja razmišljujoča črnina Januševih slikm ki potegne vase ali bruha vsa vprašanja, pomisleke, strahove, zakaj pa ne tudi upanja. - Naslova PZ Brez kategorij in grafike Brez naslova razpirata široka polja interpretacij, vezanih na dobo, prostor, ljudi in osebno usodo.
Okvir pogosto intonira umetniško delo: spomnimo se Šeherezade, Dekameronam, Tantadruja, - okvir dá umetniškemu delu izhodišče, tudi zaključek, piko na i, da mu spročilo, seveda izhajajoče iz celote. Uvodno pesem zbirke Brez kategorij je napisal Vincenc Gotthardt. Predstavi nam metulja v ateljeju, v njej asociativno poveže Januševi presmi Metulj in Stric, dvojezične krajevne napise,oba urednika ter Januša slikarja in pesnika. V preprosti, januševsko naravni in ironični govorici z izpostavljenim zadnjim verzom. - Zadnjo besedo v zbirki ima pesem Fabjana Hafnerja. Sprehodi se korakoma od svojega otroštva, šolske in študentske dobe do odraslosti, poroke, tikanja in druženja z avtorjem in človekom Janušem. Zadnja verza se nista uresničila. Okvir izhaja iz celote in celota se vrača vanj.
Beseda in slika, ki se iščeta, najdevata in pogovarjata. Česar se povedati ne da, se napiše, česar se ne da napisati, se nariše. Njiva, mesto, muhe, stric, jabolko, gamsbart, Lindwurm se iz realnih predmetov sploščijo ali poglobijo, pogledajo od strani, povežejo, se nam hihitajo in nas občasno zresnijo.
Bliskavice, samostalniške slike predmetnega sveta (hvala, tudi mojemu, profesorju Matjažu Kmelcu) niso nikoli zgolj slike, ampak tudi vedro-otožni odsevi v ogledalu časa in ljudi v njem.
Prazni materin stol pesnik raje odnese iz sobe, saj se je mati komaj pred letom dni poslovila. Jabolka so letos dobro obrodila, na banko jih ne moreš nesti, saj tam jemljejo samo denar. Mravlja se odpraci na potovanje, a je najsrečnejša v domačem gozdu. Stric (obstaja nadaljevanje te pesmi, prebrano v Selah 7.2.2020) je videl celo koroško zgodovino, zdaj pa je izgubil očala ...
Izidor Stern je to pesem vtisnil v porcelan, v ta rahli, elegantni, krhki, zlato obrobljeni odsev.
Gustav Januš v zbirki Brez kategorij, v pesmi Stol, str. 21, poveže motiv stola s slovesom, čakanjem in osamljenostjo:
... Stol, na katerem
je sedela včasih
mati,
je bil prazen,
Odnesel sem ga
iz sobe,
ker sem vedel,
da matere
ne bo več nazaj.
Tako tudi Januševa rojakinja iz Sel Mili Hrobath (v PZ Barvistost časa) motiv stola poveže s slovesom, čakanjem in osmaljenostjo.
V slečeni besedi
obsotji
moja misel
pred teboj.
Čaka.
In oba stola
ostaneta
prazna.
Zaradi enovite tematike, prav takega sloga in prav take besedno-likovne govorice je razumljivo, da zbirka ni razdeljena na cikluse. Lirika je najbolj intimna od literarnih zvrsti. In morda ravno zato tudi brez kategorij najbolj brezčasna.
Lidija Golc v Društvo slovenskih pisateljev. Rastje 14. Revija za literaturo, ustvarjalnost in družbena vprašanja. Ljubljana: jskd, 2020. Stran 252-254.
