Odmevi
Fabjan Hafner, Erste und letzte Gedichte
V nekdanji legendarni koroški literarni reviji Mladje je pokojni v slovenščini in nemščini pišoči pesnik, prevajalec in literarni zgodovinar Fabjan Hafner leta 1990 zapisal: "Doraščal sem z dvema jezikoma. Še preden sem vedel, da mislim, se je slovenščini pridružila nemščina. Dvojezičnost je zame bolj domača kot življenje z enim jezikom."
Zato ne začudi, da se je leta 1966 v Celovcu rojeni Hafner po maturi na gimnaziji v Celovcu odločil za študij nemške filologije in slavistike na graški univerzi. Od leta 1990 do 2007 je bil zaposlen na tamkajšnjem univerzitetnem inštitutu za prevajalstvo. Pred svojo tragično smrtjo, ko se je še ne petdesetleten leta 2016 prostovoljno umaknil iz življenja, je bil skoraj dve desetletji tudi sodelavec celovškega inštituta Roberta Musila za literarne raziskave, vmes pa je dodatno deloval kot lektor na germanističnem inštitutu univerze v Ljubljani.
Leta 1988 je v Celovcu izšel njegov literarni prvene[c], pesniška zbirka Indigo. Že tu se poleg ponotranjeno občutenih motivov iz narave in skeptičnih miselnih prebliskov oglašajo mračni podtoni lastne nemoči in obupa: "Obraz pokrijem s tanko rjuho svežega, mrzlega snega... In mirno, premirno zaprem izmučene oči ..."
Prvi pesniši zbirki so sledile publikacije, v katerih se ob slovenskih izvirnih tekstih pojavijo tudi številna pesniška besedila, ki jih je Hafner napisal v nemščini. Poleg zbirke z naslovom svetlobnega iskrenja Gelichter und Lichtes in trijezične zbirke Brezročno govorjenje - Freisprechanlage - Vivavoce, kjer se slovenskim in nemškim besedilom pridružijo še prevodi v italijanščino, se je v Zagrebu oglasil še s pesniško knjigo Vodi me, voda z izvirnimi besedili v slovenščini in nemščini s hrvaškimi prevodi Ksenije Premur. Tu že v naslovu zbrike in v uvodni pesmi žubori voda v vrtincih in curkih iz realnih danosti konkretnega sveta globoko v avtorjevo notranjost. To je poglobljena refleksivna lirika, skozi katero odseva v jezikovnih premenah in subtilnih slikah avtorjevo občutljivo dojemanje sveta.
Veliko je pisal tudi o drugih avtorjih, med drugim o slovenskem koroškem pesniku Gustavu Janušu in nedavnem Nobelovem nagrajencu za literaturo Petru Handkeju in njegovih slovenskih obeležjih ter mu leta 2008 posvetil v nemščini napisano knjigo Unterwegs ins neunte Land (Na poti v Deveto deželo).
Zdaj je Handke, ki se je že večkrat zavzel za slovenske koroške pesnike in pisatelje, med drugimi zlasti za Florjana Lipuša in Gustava Januša, prevedel še zgodnje in pozne slovenske pesmi Fabjana Hafnerja v nemščino. Te so nedavno z letnico 2020 pod naslovom Erste und letzte Gedichte (Prve in zadnje pesmi) izšle pri berlinski založbi Suhrkamp v uvejavljeni zbirki Bibliothek Suhrkamp.
Peter Handke je v knjigi objavil tudi uvodni esej, v katerem med drugim meni, da njegov izbor prinaša do zdaj v nemščino neprevedene slovenske pesmi mladega, komaj šestnajstletnega pesnika, in zadnje pesmi skoraj petdesetletnika, za katere pa je kljub velikemu razponu med letoma 1992 in 2016 značilno pesimistično razpoloženje. Handke zapiše, da so to "lakonični verzi zapirajočega se jaza", iz katerih se oglaša zaklinjanje temnega, nemega, onemelega, zapuščenega - in gnusa in groze.
Handkeju se zazdi, da Hafnerjeve pesmi nimajo pravega ritma, a takoj zavrže to trditev z ugotovitvijo, da je Hafnerjev ritem pravzaprav neko posebno besedno "zastajanje" oziroma "ustavljanje", iz katerega odseva tiha nežna žalost, ki je značilna tako za prve kot tudi zadnje pesmi, ki jih je pisal v treh letih pred zgodnjo smrtjo: "Je nežen in tih, vendar ni zaradi tega, ker je nežen, prav nič tih, nič nem - strah je osnova prvih in zadnjih pesmi Fabjana Hafnerja".
Seveda pa Handke ne bi bil Handke, če ne bi v svojem uvodnem eseju omenil še marsikaj drugega samolastnega. Med drugim piše o svojih pesniških poskusih v cerkveni gimnaziji na Plešivcu, kjer je njegov nedolžni verz "z belih oken se dvigajo vlačuge kot molitve v nebo", ki ga je zapisal v neki šolski nalogi, zasejal pri gimnazijskem vodstvu neverjetno zgraženje in razburjanje. Zaustavi se pa tudi ob slovenskem fenomenu EDNINE in DVOJINE, ki je zanj nekaj jezikovno izredno izvirnega in slovensko samolastnega. Zato je svoji uvodni besedi z naslovom Namesto uvoda dodal še podnaslov Ednina in dvojina. Ta podnaslov se nanaša tudi na literarni opus Fabjana Hafnerja. Predvsem v zadnjih letih je namreč bila dvojina važna oblika njegovega pesništva. Pojem dvojina v podnaslovu pričujočega Handkejevega uvodnega eseja pa istočasno nakazuje tudi dvojnost pričujoče Hafnerjeve zbirke, v kateri se prve avtorjeve pesmi družijo z zadnjimi.
Pesniška zbirka je dvojezična. Slovenskemu izvirniku sledi Handkejeva prepesnitev v nemščino. Že v prvi pesmi Otrple postave smo začuti bralec rezke podtone te poezije: "Otrple postave smo, / zapuščeni, brez pomoči / v tej prazni ravnini ..."
Fabjan Hafner je bil povezovalna osebnost, ki so ji bila tuja majhna intrigantska nasprotja med posameznimi kulturnimi krogi pa tudi med obema koroškima jezikovnima skupinama. Njegova beseda je imela težo. Veljal je za graditelja mostov med obema koroškima narodoma. Poleg tega je bil izvrsten prevajalec, ki je za svoje prevode med drugim prejel leta 1990 Petrarcovo nagrado. V nemščino je med drugim prevajal liriko Daneta Zajca, Tomaža Šalamuna, Maruše Krese in Maje Vidmar ter prozo Uroša Zupana. Tudi svojo literarno dejavnost je povezoval s prevajanjem. Menil je, da je "pisanje pesmi prevajanje iz jezika, ki ne obstaja".
Hafner se je stalno gibal v napetostnem prostoru med dvema jezikoma, slovenskim in nemškim. Pri tem se mu je zdelo pretirano, da mora koroška literatura ohranjati slovenskost, ker je dandanes literatura stvar, ki je razbremenjena marsičesar. Za vsakodnevno rabo se namreč lahko srečamo s slovenščino na drugih področjih, literaturi pa pripada samo umetniška raven.
Trpel je tudi zaradi brezglavega dirkanja, ki nas vedno bolj oddaljuje od izvirov, iz katerih se napajamo: "Odprla se nam je pot naprej. Pot nazaj, v blaženo preproščino in nevednost, pa se je zaprla. Steze so zaraščane kot v pravljici ali v narodni pesmi".
Na koncu zbirke je objavljena zaključna spremna beseda sodelavca celovškega Musilovega inštituta Dominika Srienca in pesem, ki jo je Gustav Januš posvetil svojemu prezgodaj umrlemu prijatelju Fabjanu.
Lev Detela v Društvo slovenskih pisateljev. Rastje 14. Revija za literaturo, ustvarjalnost in družbena vprašanja. Ljubljana: jskd, 2020. Stran 237-240.
ali [url=https://www.novice.at/kultura/literatura/fabjan-hafner-erste-und-letzte-gedichte/]https://www.novice.at/kultura/literatura/fabjan-hafner-erste-und-letzte-gedichte/[/url] (08.02.2021)
