Pokušine
[Sprta brata]
Še v sanjah jo je tisto noč zalezoval, pa jo je tri ure zaman čakal. Končno je le pogledala iz goščave. Toda na glavi je imela mogočno rogovje. Ko je hotel seči po puški, je segel v prazno; puške ni bilo. Košuta pa je preteče dvigala rogovje proti njemu, kot bi ga hotela napasti.
Ves poten se je prebudil, pogledal na uro, vesel, da so bile le sanje.
- Sanje se včasih tudi uresničijo, si je mislil.
»Jutri poiščem Tevža!« je zašepetal.
Ob tej misli se je pomiril ter koj zopet zaspal.
Bil je mrzel zimski dan. V dolini je ležala megla. Čim bliže Dravi, tem gostejše, tem bolj neprodirne so se kopičile sive meglene plasti, ki so segale do pobočja Pečnice. Sredi Slemena se je megla pretrgala in druga polovica hriba z vrhom vred se je lesketala, oblita z zimskim soncem.
Tevž je sedel pri Erhardu. Preden je le-ta načeI zaupni pogovor, je s pogledom obkolil hišo ter skrbno zaklenil vrata. Sedela sta si naproti ter si vprašujoče gledala iz oči v oči. Oba sta se zavedala, da pomeni ta zaupni pogovor korak k važni življenjski odločitvi.
Erhard se je tokrat čutil kot kak cirkuški akrobat, ki v vrtoglavi višini premaguje smrtno nevarne skoke od ene vrvi do druge. En sam zgrešen premik lahko povzroči usoden padec v globino.
Nasprotno se Tevž, uspavan v ljubečih Erikinih rokah in v mislih z njo ves srečen že na Ravničarjevini, nevarne igre prav nič ni zavedal. Popolnoma je bil zaverovan v Erharda in njegovo prekanjenost.
- On jo bo že zvozil! si je mislil.
Tako sta imela ob mizi sedeča Erhard in Tevž vsak svoje misli, toda oba en in isti cilj.
»Tevž,« začne Erhard, »moja in tvoja želja je, da postaneta z Eriko srečna zakonita lastnika Ravničarjevine. To pa je dosegljivo samo z odstranitvijo tvojega brata Jošta. Če torej hočeš postati z mojo sestro Eriko v doglednem času srečen lastnik sedaj bratovega posestva, se boš moral odpovedati bratstvu z Joštom, kar bo morda povezano s tveganjem njegovega življenja. Zato mi sedaj odkrito povej, ali si pripravljen pri izvedbi mojih načrtov sodelovati, prevzeti soodgovornost za vsa dejanja ter o vsem molčati kakor grob. Vsa priprava in potek celotnega načrta morata ostati prikrita. Ali si pripravljen, da mi vse to potrdiš s svojo prisego?"
Erhard je nato vprašujoče uprl pogled v Tevža. Ta je vstal, dvignil roko v prisego, ter slovesno izjavil: »Vse, kar bo potrebno za dosego tega cilja, tudi absolutno molčečnost - vse to ti obljubljam ter prisegam.«
Po tej slovesni obljubi sta si segla v roke.
Zarota proti rodnemu bratu je bila sklenjena. Kajn se je odločil, da ubije svojega brata Abela. Ni še vedel, kdaj in kako. Voljo in trden namen pa je nosil v sebi že dalj časa.
Sprta brata. Mohorjeva 1994.
[url=http://www.mohorjeva.at]http://www.mohorjeva.at[/url]
[Pastir Ciril]
Zopet se je polnila vas. Prihajali so tujci iz Blač, Čajne in Podkloštra. Iz vsakega okna so jih pozdravljali nageljčki. Prijazni pozdrav iz kmečkih oken je prišlece vidno omamil, da so se zamislili. Ta pa oni se je še spomnil časov, ko je podoben pester pajčolan visel od okna materine kamrice. Pa je umrla in z njo so umrli nageljni! Škoda njih! Kako lepo so cveteli ti krvavi simboli ziljske ljubezni. Prazna so sedaj okna in mrtvi naši domovi!
Vedno nove trume so zopet prihajale. Ravnokar je korakala mimo Ravna večja družba podkloštrskih gospodičen. Pa je zapeketalo preko dvorišča, nato vrisk, poln fantovske prešernosti, in Ciril je pridrvel na težki kobili izza vogla. Ves teden je kobila počivala. Ravnč je ni pustil napreči. »Da bo bolje nosila štehvovca!« je naročal hlapcu.
Komaj in komaj jo je krotil jezdec. Da se je krušilo kamenje in so se delale iskre, tako je jezdil Ciril skozi vas dol proti Hrepcu. Možje so zadovoljno kimali. Ravnč si je mel roke. Strmé so zrle za mladim jezdecem tuje gospodične. »Krasen fant!« so šepetale Blačanke. Mojci je gledala za njim skozi okno, dokler ni izginil za ovinkom. Srce ji je drhtelo.
Takoj za Cirilom so zajezdili skozi vas ostali štehvovci, po večini mladi fantje. Gledalci so se umikali v stran: Spodaj pri Hrepčevi gostilni je zasvirala godba, vmes fantovski vriski: pričelo se bo »štehvanje«.
Osem domačih deklet je privedlo konje z jezdeci k lipi. Prešerno so fantje vihteli kolce in se uvrščali v črto. V popoldanskem soncu so se blestele narodne noše, pisani predpasniki, svilene rute in snežnobela pokrivala deklet. Fantom pa so se svetili v soncu srebrni gumbi na temnih žametastih telovnikih in visoki škornji so se ponosno bleščali. Ciril si je popravil pušeljc, krepkeje je stisnil svoj težki železni kolec in se v divjem diru pognal proti čebru. Kobila ga je ubogala. Prav tik mimo »štebha« jo je usmeril, nato se visoko vzpel ter zamahnil po čebru. Ropotaje se je ta zavrtel okrog droga.
Za Cirilom so se pognali ostali fantje. Sedemkrat je še rahlo zabobnelo po čebru.
V drugi zajezd so se uvrščali fantje. Ciril je pognal. Kobila se mu je začela puntati. Ljudje so kričaje planili narazen, kobila se je postavila na zadnje noge … Z vso silo se je je oklepal Ciril z nogami. Mojci je stala med gledalci bleda, vsa v strahu. Zopet se je vzpela kobila visoko v zrak, jezdecu so odpovedovale moči. Komaj in komaj je še visel na pobesnelem konju. Zbral je zadnje sile. Krčevito se je oprijel griv, naslonivši se konju na tilnik. S škornji ga je dregnil na vso moč pod rebra. Žival je čutila jezdečevo železno pest ter se vdala. V dolgih skokih se je pognala mimo stebra in okrog Rihtkove gostilne. Zopet je sedemkrat votlo zabobnelo po čebru, ne da bi počil obroč. V
tretjič so se uvrstili štehvovci pod lipo. Pred zajezdom je Ciril še pobožal kobilo: »Dobro teci!« jo je vzpodbujal.
Bič je završal po zraku in mora se je zopet pognala proti stebru. Z vso silo je udaril Ciril po sodu. Hrešče so odskočili obroči in doge so se vsule med gledalce. Med ploskanjem in odzdravljanjem občinstva je izginil Ciril za Rihtkom.
Trikrat so še zajezdili štehvovci, v diru loveč obroče razbitega čebra.
V »zadnjo rajžo« se pripravljajo fantje pod lipo. Zgoraj poleg stebra že stoji Ziljanka. Oddaja venec raz krožnik. Kdo, kdo ga bo dobil? Kdo je zmagovalec? - Tišina zavlada med gledalci. Nihče se ne gane. Štehvovci poženó konje. Venec se zasveti v soncu. Ciril ga ujame na svoj kolec. Ljudstvo pozdravlja zmagovalca z vriski in klici.
»Tako še nihče ni štehval v Zahomcu!« je slišala Mojci govoriti stare gospodarje, ko se je prerivala skozi množico proti domu: Od veselja so ji gorela lica.
Pastir Ciril. Mohorjeva 1956.
[url=http://www.mohorjeva.at]http://www.mohorjeva.at[/url]
