Pokušine
[In kri jim tekne kakor malinovec]
Kar prve dni drugega tedna se zgodi K.-ju neka neprijetnost. V začetku se je moral namreč še ves čas smejati ali vsaj nasmihati, in sicer vidno in odprto navzven, tako absurdno, protislovno, noro, pretresljivo učinkuje celotno okolje na njega - kaproli, njihov način govorjenja, ukazovanja, kako pričakujejo brezpogojno poslušnost in jo tudi dosežejo, vse komandiranje, korakanje - in preprosto ne more razumeti, kaj ima tukaj iskati. Da gleda na vso to absurdnost s smešne strani, je za njega včasih edina možnost samoobrambe.
No, tukaj stoji njihov mali, debelušasti, okrogli komandant pred njimi - najbolj zdolgočasen obraz, ki ga je K. kdajkoli videl. Kdo bi ga lahko zaradi tega tudi obsojal? Vse življenje pri takšni bandi, že malo pred penzijo. Čokat, s širokim tilnikom, z rahlo nakazanim podbradkom. Medtem ko jim govori, gledajo njegove male oči, ki so navidezno komaj odprte, iz svojih votlin, kakor da sploh ne bi bil navzoč. Povešena lica ter rahlo navzdol potegnjeni ustnici ustvarjajo vtis, da se mu vse, kar ga obdaja, gnusi.
K.-ju se nekako zdi, da sploh ne spada v vojaško uniformo. Ima občutek, da bi bil njihov komandant kot kuhar mnogo bolj srečen. Zaradi te misli in njegove okorne postave se mora K. zmeraj znova nasmihati.
Toda tedaj ga komandant že opazi. »Kaj se pa tako neumno režite? Vi tam zadaj!« mu zabrije ostro. K. preklopi na resno in komandant nadaljuje s svojim poukom. Toda že po nekaj stavkih, ko ga K. spet opazuje - enostavno si ne more drugače pomagati - ga komandant spet pogleda, kakor da bi se želel prepričati, če si je ta prismodak vzel njegovo opozorilo k srcu.
Toda K. se mu spet veselo nasmeje v obraz. Glava komandanta se pobarva temno rdečkasto in njegov glas jezno zadoni: »Tako, zdaj je pa dovolj, zdaj pa stopite semkaj, vi smehljač!« K. pogleda ves nedolžen k svojemu sosedu, ali morebiti ni bil on kamen spotike. »Ne glejte tako neumno okoli sebe, prav vas sem mislil, kar stopite sem, pa hitro!«
Z mešanim občutkom stopi K. naprej. »Tako - zdaj mi pa povejte, kaj se vam zdi tam zadaj tako smešno. Ali ste tako neumni, da se kar naprej smejete, ali pa imate tehten vzrok - kaj torej - boste kmalu odgovorili?« K. pogleda z vso silo na njegovo epoleto na rami. »No kar povejte, mi bi se tudi radi nasmejali. Kar povejte - se vam morebiti zdim jaz tako smešen?« K.-ja prešine: kako je mogel to vedeti? Zdaj mu je skoraj žal, da se ni bolje obvladal. Opazi, kako se nekateri tovariši v prvi vrsti režijo. In v zadregi zamrmra: »Vesel sem, ker sem zdrav.«
»No, kar pazite, da vam smeh ne bo kmalu kje obtičal, zdaj pa stopite nazaj!«
Tako je K. spoznal, da ni večje žalitve, kakor če se smehljaš avtoriteti.
In kri jim tekne kakor malinovec. Drava/Založništvo tržaškega tiska, 1984.
[url=http://www.drava.at]http://www.drava.at[/url]
