Pokušine

[Kratka pomlad]

Franc Petek se je vračal domov. Hiša v kotu dveh potokov je dremala za cvetočimi drevesi, belo in rožnato so cvetela, dehtel o je ko rajski vrt. Hišni prostori so bili pospravljeni, neka soseda jih je bila pospravljala.
Na računalniku je odprl dokument o primerih Vida Kos in Berta Vagner. Napisal je neke vrste komentar. Kaj pravimo o tem, da sta bili v nepojasnjenih okoliščinah umorjeni dve mladi ženski. Kaj so dejstva, kaj se je natanko zgodilo, kaj je ozadje zločinov. Ključ do rešitve obeh primerov leži v tem, kar sta vedeli obe ženski. In zlasti o Vidi Kos je upravičeno domnevati, da si je ­pri­skrbela nekaj pomembnih informacij, in da je nekje shranila dokaze o tem, kar je izvedela. Saj se oglašajo ljudje, ki jih je poznala, in pomagajo razčistiti okoliščine njene smrti.
Članku je dodal sliki obeh žensk in ga poslal z elektronsko pošto svojemu časopisu. Potem je poklical kolega Hribernika in ga prosil, naj ta članek da v naslednje Jutro.
»Veš, pomendrali so Mangarta kakor ježa, mislim, da je zadeva precej zapletena. Vse diši po organiziranem kriminalu, v sredini vsega pa je Targus, ki ga pa sploh ne omenjam. Ampak: ko bo tako daleč, boš imel ti pravico, da prvi objaviš zgodbo. Obljubim.«
Pri zajtrku je ves zadovoljen prebral svoj komentar v novem Jutru. Potem je poklical podjetje Targus. Na drugem koncu je bila nova tajnica Jurija Targusa in Petek se je gospe predstavil. Vprašal je po možnosti, da naredi intervju z gospodom Targusom samim. Gre za primer Vide Kos, prejšnje tajnice, ki je bila umorjena.
Svoje besede je dobro izbiral. Po daljšem odmoru je dobil vabilo, naj pride ob štirih popoldne na čaj. Targus da ga bo sprejel.
Tudi s tem je bil Petek dokaj zadovoljen. Dajmo, malo poguma pa noter v levjo jamo. To bo začetek nečesa novega. Petek kot preiskovalec. Inšpektorja Mangarta so izključili, zadeva pa še ni pri kraju.
(…)
»Dober dan, gospod Petek! Vas že čakamo.«
Sledil ji je skozi prvo sobo, veliko pisarno s temnim pohištvom, nato pa naprej v velikansko sobo, v sredini katere je za pisalno mizo sedel Targus, okna za njegovim hrbtom so gledala na strehe zahodnega Celovca in gore. Na mizi je bila telefonska naprava, zraven pa nekaj map. Med dvema oknoma, na bledem traku zidu, je visela velika slika v pozlačenem okviru, kazala je podeželsko pokrajino v svetlih barvah, nekaj dreves pa kos polja s hišico vred.
»Svinja,« je pomislil Petek. »To je Rudolf Alt. Slika stane milijon evrov.«
Targus ni vstal. Nekako postrani je sedel za mizo in listal po nekem katalogu.
»Le sedite, gospod Petek. Sabina nam bo prinesla čaj pa pecivo.«
(…)
Usedel se je in pogledal Targusa.
Targus je bil neprijaznega, celo ledenega značaja. Imel je hladne oči, sive kratke lase, s kremo gladko počesane nazaj - ni dvoma, da ima frizerko v hiši. Ni bil debel, a dokaj krepak, v dragi temnomodri obleki, z beige srajco, sivo-rdečo kravato, malo zrahljano ob vratu, z diamantno iglo nekaj centimetrov pod klobčičem, kar mu je dajalo sijaj vzvišenosti. Vse se je bleščalo na njem. Imel je svojo težo. Ničesar ni naredil, ne da bi poprej trdno in načrtno izračunal.
V rokah je držal koledar. Potem ga je vendar odložil, odprl neko temnozeleno mapo in vzel list papirja, izrezek iz zadnjega Jutra s Petkovim člankom.
»Lepo ste ga napisali. Čestitam. To je slog. Kratko pa jedrnato,« je prav počasi rekel in list položil predse.
»O tem se bova še natančneje pogovorila, a ne danes, lahko kdaj drugič. Rekli ste, da bi radi intervju z mano. Počakajmo na čaj, potem pa lahko sprašujete. Poleg tega: pogrešal sem vas pri pogrebu Vide Kos.«
»O, bil sem v tujini, srečal sem se s človekom, ki ga je Vida Kos zelo dobro poznala. Vsi žalujemo za njo. A priznati vam moram, da je nisem prav dobro poznal, vsaj ne tako od blizu.«
Sabina je prinesla čaj pa krožnik peciva. Bila je prijazno bitje, z lepim ovalnim obrazom, svežo kožo, temnordečimi lasmi, dolgimi rokami in prsti z lahno obarvanimi nohti. Nimfa, je pomislil Petek. Spet se mu je nasmehnila, kakor da bi znala brati v njegovi duši.

Kratka pomlad. Inšpektor Mangart in njegov prvi primer. Mohorjeva 2005.
[url=http://www.mohorjeva.at]http://www.mohorjeva.at[/url]