Pokušine

[Nepridna storija]

Vsak starajoč se pozabljivček se lahko imenuje srečnega, če mu je v tolažbo in pomoč kak zvest mlajši prijatelj, ki ga kratkodobni spomin še ne zapušča. Moj zadevni asistent je upokojeni odvetnik dr. Peter R. Rosenzopf, komaj dve desetletji mlajši od mene, ki je resda precej kratkoviden, nikakor pa ne kratke pameti s pohabljenim kratkodobnim spominom. Ta njegova prednost izvira očitno iz njegove poklicne prakse, saj je moral vse življenje kratkodobni spomin sproti oživljati in krepiti, če ne bi mu bila po Dravi splavala marsikatera honorarska terjatev za opravljene procese.
S tem odvetnikom Petrom živim v nekakšni interesni skupnosti »daj-dam«. Vsako jutro ob osmih me takoj po moji opravljeni talni telovadbi pokliče po telefonu, da mu odgovarjam na razna vprašanja, na primer: Kaj si sinoči večerjal? Kolikokrat si ponoči odtočil? Kje si to noč spal? Obklej si legel? Obklej si vstal? Kdo te je zbudil? Si že očistil kukident s papalature? Koliko svojih zob še imaš? Kako se piše koroški škof? Kako je ime tvoji trenutni prijateljici? Kje se pase ovca, ki bo darovala življenje zate? Kaj je Reginald po poklicu? Kateri koroški župnik nosi zlato ogrlico z zlatim Jezusom? Katera številka registracije je na tvojem citroenu? - Vsaj na deset vprašanj mu moram jutro za jutrom odgovoriti, prej me ne izpusti iz klešč.
V zameno za to njegovo karitativno utrjevanje mojega kratkodobnega memoriranja pa sem moral odvetniku Petru, navdušenemu ljubitelju lite-rarnih kriminalk, z zaprisego obljubiti vsaj vsake kvatre kako novo prebrisano in kar se da brizantno storijo iz svojega bogatega hranišča dolgodobnega pomnjenja, obsegajočo vsaj četrt avtorske pole. Obligatni sestanek za branje pa imava vsak zadnji petek v mesecu, ob desetih v kavarnici Razpotje, naravnost nasproti pošastnemu Zmaju.
Na teh srečanjih pa se odvetnik Peter po mojem branju spravi še dlakocepsko vestno, s pravo čutno naslado, na vložene tožbe, pritožbe in obtožbe raznih tipov iz mojih storij, ki so se prepoznali kot ogrdene, očrnjene, osramočene, obrekovane ali osrane, ter mojstrsko stilizira v mojo avtorsko korist potrebne dokazne in obrambne odgovore, ugovore in zagovore vsake sorte, skratka juridično esejistiko visoke moralnoverbalne kvalitete, ki mi jamči, da se iz pepela vsakovrstnih sodnih postopkov po Zakonu za medije dvignem vsakič spet kot bajeslovni feniks, čist kakor bela lilija!
Kakšen imeniten literarni sladokusec! Kakšna juristična korifeja! Kakšen sodnijski vseved!
Kako naj preživim brez njega?


Mein Korotan moj. Moj Kregistan mein. Slowenisch-deutsch. Drava, 2004.
[url=http://www.drava.at]http://www.drava.at[/url]

Silentium

Vhod v kapelo Marijanišča je bil kar na širokem stopnišču. Tam je bilo zaradi Najsvetejšega v tabernaklju kapelice prepovedano ne samo glasno govorjenje, ampak tudi šepetanje.
Ta prepoved se je imenovala po latinsko silentium.
Čeprav mi nikakor ni šla v glavo, sem se kot pohleven pob z dežele ravnal po njej kar se da vestno. Razen tisti popoldan meseca vinotoka.
Moj brat Francelj je bil tedaj v prvem, jaz v tretjem razredu ›humanistične‹ gimnazije v Velikovškem predmestju. Kakor dve leti prej jaz je tudi on imel začetne težave z nemščino. Pomagal sem mu jih prebroditi, kakor sem vedel in znal. Za ta namen sva izkoristila popoldansko prosto uro, ko so se najini sošolci igrali na velikem zavodskem igrišču ›med dvema ognjema‹ ali pa se streljali z drobno usnjeno žogo, da je bil vik in krik. Ko je bil ta najhujši, sva se midva splazila s travnika, ne da bi naju bil kdo opazil, in počepnila za ograjo. Tam mi je potem brat razgrnil svoje probleme.
Tistega popoldneva je bilo treba razmotati krepko in šibko sklanjatev nemških samostalnikov. Še nisva prišla do kraja, ko že zaslišiva predirni glas prefektove piščalke, znamenje, da je konec igre in bo treba spet v učilnice.
Midva hitro pokonci, da bi se vrnila še pred množico sošolcev in s potom v učilnico razčistila vse nejasnosti. Tako sva se pač tudi na stopnišču še polglasno pomenkovala.
Na vsem lepem - po pravem bi moral reči na vsem skurnem - me na licu zapeče zaušnica, da se mi stemni pred očmi.
In kar nato je deležen prav takšne nepričakovane milosti tudi moj šibki brat.
- Pokleknita! zarjove nad nama moški glas. Iz talarja prihaja, ki možu sega do kolencev.
Kakor da nama je spodrezal noge, padeva na kolena, tresoč se po vsem životu, brat na zunanji, jaz na notranji strani stopnišča.
Talar, ki mu sega do kolencev, odhlamudra v kapelo.
Na stopnišču zavlada spet silentium …
Brat od prestanega strahu razločno prdne.
Pogleda me, bled v obraz, z velikimi vprašujočimi očmi. Ne smeji se nad prdcem, očitno v strahu pred talarjem, ki lahko zdaj zdaj spet prihlamudra iz kapele in nama na novo da občutiti neskončno usmiljenje in dobroto Najsvetejšega na licu.
Kajti vsemogočen je Gospod, navzoč vsepovsod in vrh vsega še vseveden. Potemtakem je gotovo tudi vsevohajoč …
Kmalu pripeketajo vsi razredi - od prvega do osmega - z igrišča po stopnišču navzgor, se nad nama spotikajo in padajo. Eni se nama režijo, drugi se spakujejo in nama kažejo jezike, nekaterim se celo smiliva. To jim lahko z oči prebereva.
Brat je prestrašen in bel ko smrt. Nebogljeno obrača oči po meni. Ne morem mu pomagati, saj tičim z njim vred v dreku. Že vidim, da mu solze zalivajo oči.
Raje umreti kakor tako trpeti, pomislim.
A če zdajle napnem misli, se mi zdi upravičena domneva, da mi je ravno tisti znameniti silentium s skelečimi posledicami na licu in na duši pravočasno omajal otroško zaupanje ne le v zastopnike božje na tem svetu, ampak tudi v pravičnost vsemogočnega Boga. Naposled pa je v meni porušil tudi zabičano mi vero v osebno. navzočnost dobrotljivega, usmiljenega Boga za tabernakeljskimi vratci zavodske kapele.

Gorše storije. Drava, 1988.
[url=http://www.drava.at]http://www.drava.at[/url]