Pokušine
Pri tebi
Zgrizel bi tvoje ustne
kot najslajši sad,
da postala bi vsa čustva
opojen sok.
Priplula si z jadri šepetanja
v pramene teh žejnih pogledov,
z zlatim nakitom dehteče polti
kipijo tvoje grudi.
Igračka je vsa viharnost nočnega vetra,
stara šara sijaj zvezd in lune -
najino dihanje je vse silnejše,
bleščava najinih očes
razodeva zvezde razgretih teles,
ognje znanilce najinih nebes.
Veter v travi
Pokraj ceste -
merijo jo telefonski drogovi v sinje daljave -
se poigrava
z vetrom svetla, zrela trava.
Kot da nevidna božajoča roka
hiti čezenj,
se pripogiblje bilje šušteče.
Čez loge, ozare, rebri in lozje trepeče
vonjivih sapic sončno glajenje.
Svetloba, toplota, rast in slast
so v grudih zemlje porodili hrepenenje,
ki spaja deviško cvetenje v materno zorenje.
Vetrc pride od nekod in gre bogvedi kam.
Le čriček pozno v noč ne miruje tam …
So trenutki, da si človek z vso srečo in bolestjo
sam.
In samota
je bistvo tostranstva.
Sosed pri sosedu
Vstani
in se brani,
trpin,
če res si sin
svobodoljubnega očeta!
Glasno zakliči v svet:
»Kdo se je tako prevzel,
da nas bi rad preštel?
Saj nismo v gosteh
na teh
koroških tleh -
na zemlji,
s krvjo in z znojem prepojeni!
Naši so žulji, naša je rovača,
naša je niiva že davnega orača,
zato je ta zemlja naša - domača!
Zato, sosed v skupni domovini.
bodiva vrtnarja
lepših skupnih bodočih dni -
in ne drug drugemu grobarja,
vsakdo rad živi!
Grape in sonce. Drava 1963
Spominjam se slike
Okvir razmaknjen.
Črvojeden.
Steklo kot zrklo
strto.
Nekaj neznatnih lis
orumenelega papirja.
Nekaj potez
kot opuščen poizkus
velikega navdiha.
Pretresljiva ostalina
preti
s slutnjo
o mrtvaški lobanji.
Poznal
sem zalega človeka,
čigar poteze
je tukaj
skozi leta
izbrisala
svetloba.
Tarokistovska
Na belo vino
zahajam
v to gostilno.
Priložnostna postrežba
mi ugaja.
Na suhem najhitreje
pregazim
časniški papir.
Radio
kruli po svoje
in se kosa
z muzikboksom.
Središče gostišča
je omizje razvnetih kvartačev.
Nekomu pravijo doktor,
ker ima orlovski nos
in svetla očala;
drugemu šef,
ker se širokopotezno vede;
tretjemu svétnik,
ker nikdar ne pokadi
cigare do kraja.
Same veličine,
ki igrajo
za najbolj oguljeni drobiž
in se tik pred policijsko
vselej
skregajo.
Odtujujem
se sebi
kakor pesem,
na trak posneta,
ki jo poslušam
po desetletju.
Na nekdanji
podzavestni blazini
zaljubljene samovšečnosti
me sedaj
zebe
kot nagega potepuha
v cestnem jarku;
pozlačeni oblaki
lahkoživih želja
so otrpnili
v moreči grožnji
temne nevihte
nad glavo.
Kako
sem izvotlil
radost:
živim …
živiva …
živimo …
Bojazljivost
sem razkrinkal
kot neokretno slabost,
strah
pa si je polomil kremplje
in želo.
Sam sem
Lipov bogec. Državna založba Slovenije, 1974.
V kopreno vedrih dni zavit
se razdajam
na nedrjih tujine
in uživam
ob pogumnih podvigih,
ko si prisvajam
nepoznane lepote -
kot otrok,
ki stika
po skrivališčih
ob prvih odkritjih
svojega sveta.
Ne vem,
koliko dimenzij
ima radost.
A slutim,
da bi moral živeti
v nedogled,
preden bi se pričudil
do njene sredine.
Dvom
Črna
nebesna votlina
je zadavila
komaj prižgano
Venero.
Za toliko
ljubezenskih približevanj
tako leseno nerazumevanje
in ustaljena negibnost
prakamenja.
Zato ne vem,
komu bi pošepetal
v to grobno tišino
o veliki bolečini
in ostudni sramoti.
[Karantanske]
IX
Veš, prijatelj,
kako rad o tem pomarnjem:
Ko sem bil še majhen
in služil po kmetih
kot velik nimanič,
kako so pripovedovali
bolj bistri ljudje,
da vedno ne bo naš človek
tujcu in bogatašu
hlapčeval,
da bo nekoč tudi za nas
kraja na svetu,
da bomo imeli zemljišče
in dom in vrt,
pa sonce bo tudi naše,
ki bo sijalo na naš vrt,
kjer bomo imeli svoje
nageljne,
rdeče nageljne.
Zdaj pa imam vse to
in lepo vpokojnino,
pa se bojim dedičev.
Karantanske. Mladinska knjiga, 1971.
