Pokušine
Ognjeni krov
Ne morem se ločit‘ od tebe, draga Kalipso,
predolgo sem dihal za tvojim vonjem,
užival tvoje hladno-vroče telo. Sladilo
mi je devetsto noči na ognjenem krovu
tvoj’ga doma,
ne da bi mogel pozabit‘ obraz in roke
drage Penélope.
Ostanem na tvojem krovu,
čeprav na poti v brezimen pristan,
med švigajoče lastovke
v drobni senci pritlehnih hiš.
S teboj, boginja, zmeraj mi bo lepó in tvoja proseča usta so mi voda
za vse čase.
Pa vendar napoči dan ločitve,
pomahanje z robčkom s krova na krov,
čas dolgih pogledov po rebrastem morju,
nazaj k Ogígijski jami, kjer sva si delila
telesi in vino.
Temno morje je kot mrtvaški prt
tja do Itake mračne.
Društvo slovenskih pisateljev. Rastje 13. Revija za literaturo, ustvarjalnost in družbena vprašanja. Ljubljana: jskd, 2019. Stran 50.
