Janko Messner
Janko Messner (psevdonimi Ivan Petrov, Petrov Anzej, Pokržnikov Luka, Matjaž Kropivnik), rojen 1921 v Dobu pri Pliberku, umrl 2011 v Celovcu. Gimnazija v Celovcu, Šentpavlu in Mariboru. Študij slavistike v Ljubljani.
Osem let učiteljevanja na gimnaziji na Ravnah na Koroškem. Preselitev v Celovec, šest let brezposelnosti. Od 1963 do upokojitve leta 1981 pofesor na Zvezni gimnaziji za Slovence v Celovcu.
Janko Messner je bil predsednik Društva slovenskih pisateljev v Avstriji (DSPA), nekaj časa urednik in lektor revije mladje.
Pisal je prozo, liriko, dramatske tekste, kritike, kulturnopolitične in literarnokritične prispevke v slovenščini in nemščini ter v podjunskem slovenskem narečju. Objavil je številne prevode v slovenščino in iz slovenščine.
Janko Messner (Franz Zadravec)
Angažirani pripovednik, dramatik, pesnik in kulturnopolitični esejist, pisateljuje v slovenščini in nemščini, dnevnik Pokržnikovega Lukana pa je napisal v poetičnem zvočju in oblikah podjunščine. Tematsko in estetsko naravnanost mu določajo jezikovna, duhovna in moralna stanja na Koroškem in v človeštvu sploh. Z njimi se ne sooča v imenu kakšnega meglenega ideala in kot abstraktni humanist, ampak je stvarni glasnik ponižanih, nesvobodnih, nasilno razosebljenih ter neusmiljen odkrivalec družbene laži. In seveda nenazadnje odprt izpovedovalec svojih intimnih radosti in bolečin.
Medtem ko pelje dijaški dnevnik »Živela Nemčija« (1938–1941) do zgodnjih čustvenih in miselnih vzgibov njegove literature, je novela »Badgasteinski protokoli« njegova prva umetniško kritična anatomija koroškega slovenstva, razglednica po prav nesrečni človeški snovi, pa tudi že prva manifestacija njegovega stila, ki je v osnovi realističen, sočnost pa črpa iz ironije, tragikomike in groteske. Duševna zgodba novele opisuje jezikovno narodno odtujitev kot socialni in moralni proces in kot posledico institucionalnega in političnega nasilja pa tudi kot posledico individualne strahopetnosti, servilnosti ter brezglavega početja slovenskih besednikov. »Skurne storije« (1971) se godijo v razmerah, kjer je človek manjvredno bitje zato, ker je Slovenec: razkrinkavajo nasprotnikovo oholost, domače zajčevstvo, a nič manj pojave surovega poniževanja, razosebljanja od otroških let naprej, še posebej žaljivo smešenje slovenščine (Očenaš). Kakor nekoč za Prežihovega junaka – iskalca dela, so tudi poslej zaprta vrata za ljudi, ki ali ideološko ali narodnostno niso »naši«. Ko v skurnih storijah odpira Messner duhovne in moralne brazgotine in zmaličenosti z rezkimi stilizmi in grotesknimi prizori – ob »Špasni storiji« – se ni moč ubraniti asociacije med epskimi liki in Tisnikarjevimi pastoznimi slikami –, pa v razglednici »Otok 1970 – V ozadju Celovec« problematizira Perkonigovo zgodbo o sožitju hrasta in lipe pri cerkvi na otoku pri Vrbskem jezeru: priznani pisatelj si je namreč dovolil ponazarjanje s ponaredkom, lažno simboliko o nečem, kar Messner objektivno ponazarja z antično alegorijo o Laokoontu. Tudi storija »Gluha loza na Koroškem« je dramatična metafora o zaničevani, utiševani, preganjani in preplašeni slovenski besedi.
Prav iz teh tal je utegnil vzbrsteti tudi groteskni skeč ali »Pogovor v maternici koroške Slovenke«. Nezakonska dvojčka Mojca in Anzej poslušata v maternici zunanje dogodke in pogovore ter si jih razlagata. Skupaj z materjo se znajdeta tudi na demonstraciji na celovškem trgu, kjer sredi trušča in kričanja protislovenskih gesel nosečnica pade in rodi deklico in fantka. Fantek se rodi mrtev, njegova smrt pa je seveda simbolična in pove, da je bolje ne se roditi živ, kakor doživljati pošastno etnocidno farso. Iz Messnerjeve literarne delavnice prihajajo še drugi »krušeji«, ki so v »Gorših storijah« (1988) napojeni z obešenjaškim humorjem in tragičnimi podtoni. Takšna sta npr. »Ne čakaj name z večerjo«, karnevalska pogrebna »Balada o pogrebu Herr von Puksa«, ki komizira neumrljivega nacističnega duha, ter fantastična, surrealistična »Invazija«.
V humoreski »Ne čakaj name z večerjo« koroški brezposelni delavec vdre v oddajno sobo dunajske državne televizije prav v trenutku, ko v živo oddajajo prizor z mačkami, psi in staro damo: Le-ta vsa bridko razčustvovana prosi usmiljenja za brezdomne kužke. Delavec hipoma sede v njeno košarko in dami sentimentalnost pretrga s posmehljivim »Wer will mich?« Enako ostra je nadrealistična »Invazija«, ki se roga iz koroškega »prastrahu«, nič manj pa tudi iz slovenskih nacionalnih mitov.
Takšen je prvi snovni in problemski krog »badgasteinskega protokolista«, mozaičen je in obenem celovit, je realistična fantastična umetniška preobleka mučnega nravnega problema človeških skupnosti, kjer ena drugi jemlje identiteto, duhovno pa sta prizadeti obe.
Drugi snovni krog so novele in satire, v katerih se pripovedovalec sooča z vojno, smrtjo in militarističnim jezikom, ki navidez nedolžno in krotko, vendar zelo brezbrižno in nevarno lomasti po današnjih evropskih jezikih. V »Seksbombi« se junak upre vsakršnemu »bombnemu razpoloženju«. Ob satiričnih projekcijah naivnih in prekanjenih nadaljevalcev militarističnega duha je novela »Amanda« umetniški tekst, ki spada v antologijo evropske vojne novelistike, pripoveduje pa jo po sili nemški vojak v okviru ljubezenske situacije. Nezmožen ljubiti obnavlja dekletu prizor z Apeninskega polotoka, kjer se je udeležil spopada z ameriškim oddelkom in doživel smrt pripadnikov italijanskega partizanskega gibanja. Pripovedovalec stilizira človekovo ponorelost in njegov podganji strah v kolobarju smrti realistično »faktografsko«, do bolečine nazorno, tako se podobarska nazornost dogajanja in oseb spogleduje tudi s fantastiko, zlo in dobro se dogajata že kot resnična neresničnost in neresnična resničnost, tudi kot splet slovenščine ter nemških in italijanskih besed, poveljniških gesel in fraz.
Tragični preostanek nekdanjega smrtnega vrtinca se zvrha v črno identifikacijo, namreč v podobo: »kakor katafalk sva, ki zgodovina nanj polaga krsto z lepo Amando«.
Vojno snov zaokroža Messner s trojezičnim koroškim »Triptihonom« (1990): napisu na križu na koroški gori, Ulrichsbergu, ki podtika vojakom iz druge svetovne vojne sladkobno patetično prisego, od živih pa zahteva braniti vsebino te prisege, sumljivi »Heimatland«, postavlja nasprotje svoj lastni napis o tragediji človeka druge svetovne vojne sploh, torej ne samo o tragediji koroškega Slovenca, ki ga za prisiljeno vojaško sodelovanje zdaj še telesno in duševno izkoreninja. Nad obojim napisom in vsakršnimi podobnimi napisi pa raste Messnerjev veliki simbol: na štoru, na odmirajočem, raste smrekova mladika – »eine wirklich große, übermenschliche Vision: die schmächtige Fichte, deren Gedeihen unsicher ist, wird zum Symbol eines europäischen Überlebens im doppelten Sinne« (Josef Strutz).
Za svojo sedemdesetletnico je Messner napisal družbenopolitični »Obračun« (1992), dramo v treh delih, ekspresivno panoramo ne samo jezikovnih, kulturnih in narodno-političnih nicin, ki v njih životarijo »manjšinci«, ampak tudi duševnih pokrajin upornika, individualne eksistencialne stiske obsojenega Ivana Jelena, žrtve sodno-pravniške pomote. »Zagorska« sodnija mu podtika raztrelitev Muzeja »domobranjevcev«. Drama v retrospektivno analitičnem postopku prikazuje med drugim tudi »Maršalovo deželo« in njeno vsemogočno tajno policijo UZDO, Messnerjevo bolečino nad razvrednotenim pokopanim socializmom.
Dramatični so Messnerjevi dvogovori tudi za otroke. Imenuje jih »Vprašanja koroškega otroka«. Vpraševanja in motivi se odvijajo znotraj letnih časov in kmečkih opravil, slonijo pa tudi na nepozabljeni vojni resničnosti in kritičnem pretresu slovenskih pravljic. Avtor izhaja iz otrokove radovednosti ter iz njegovega odpora do vsakršnih »plotov«, ki si jih postavljajo odrasli.
In nenazadnje: Messner je tudi pesnik vezanih form. Pesniška knjiga o Nikaragvi je prva slovenska individualna knjiga, ki v dveh jezikih, slovenskem in nemškem, upesnjuje upor in slo po svobodi tretjega naroda. Baladi »Massaya 1977« in »Massaya 1978«, prva z motivom o bojevnikih, ki jih iz helikopterja pomečejo v vulkansko žrelo, druga o njihovih otrocih, ki jim za »kazen« odsekajo prste na rokah, sta edinstvena motiva slovenske poezije ali kakor pravi pesnik Erich Fried: »die großartigen Nicaraguagedichte von Janko Messner«.
Že iz teh motivov je videti, da se za Messnerjevo bojevito in polemično naravo skriva tudi elegična, včasih že kar melanholična duša, ki jo je večkrat srečati tudi v njegovi prozi. Zato je seveda naravno, da piše tudi lirične, ljubezenske pesmi. Te so, pač v skladu s pesnikovo odprto, neposredno naravo, daleč vstran od kakšnega abstraktnega, megleno duhovnega podobarstva. Kakor je njegova beseda stvarna, ko je namočena v moralno in narodno ogorčenost, tedaj ko udarja po socialni in politični laži, bije politikantsko postavljaštvo narodovih »predstavnikov«, in tedaj ko se pesnikova ironija obrne še samo nase, se mu ne poskrivnosti niti tedaj, ko nosi ljubezenski opoj, izraža strah, dvom, srečo in obup, tedaj, ko more ljubezen izpovedati samo s podobo butanja morskih valov ob skalovje ali jo upodobiti kot vzneseno valovanje dveh objetih teles.
Lirske pesmi so kritično ubrane, verz je pogosto klasičen in riman, v satirah je občuten tudi zvočni udar. Stavek je večkrat izbruh in sprotni oblikovalec ritma in zato tudi svobodnih kitic in verzov.
Messner je v intimni in objektivni literaturi učinkovit izpovedovalec človekove bivanjske in zgodovinske biti. Zato ima pesnikov in vsakogaršnji jezik za preizkušnjo značaja, za dokument osebne svobode in dostojanstva, za »smisel življenja sploh«, za občutljivo merilo in dokaz človekove kulture ali njegovega barbarstva. Kjer smešijo, izkoreninjajo slovensko besedo, jo mora prav pisatelj še posebej negovati.
Kot realist barva knjižni jezik po potrebi tudi z narečnimi besedami in stavki ter zlasti v dnevniku Pokržnikovega Lukana preseneča z bogato zvočno in svežo leksiko ter s stavčno melodijo svoje podjunščine. Z njo skorajda slovesno odpeva pesnici z »Libuškega puela«.
Po vojni je za Prežihovimi »Samorastniki« (ki jih je kongenialno prevedel v nemščino) Messner na Koroškem najizrazitejši novelist, tako po idejno-izpovedni kakor po jezikovno-oblikovni plati. In najuspešnejši dramatik, saj je doslej edini prodrl na oder v Ljubljani (»Pogovor v maternici koroške Slovenke« 1974, GLEJ) in Celovcu (»Obračun«, 1992, Mestno gledališče) ter se s televizijsko dramo »Vrnitev« uveljavili tudi na mednarodnem tekmovanju v Pragi z zlato nagrado (1976).
Franc Zadravec, 2021
