Kratka uvodna pripomba
Slovensko literaturo na Koroškem bi lahko nekako imenovali literaturo štirih generacij: generacijo eksila, preganjanja in deportacije med 1920 in 1945, generacijo ustanoviteljev mladja in generacijo »otrok« mladja v desetletjih med 1960 in 1990, naposled pa še pomladjevsko generacijo. Vse so bolj ali manj razpete med tradicijo in moderno, med liriko in prozo, med estetiko in angažmajem, med slovenščino in nemščino.
Dve letnici zaznamujeta to literaturo v 20. stoletju: 1920 in 1945. Izid koroškega plebiscita leta 1920, predvsem pa koroška politka do Slovencev po njem je privedla do tega, da je dobršen del slovenske inteligence ostal brez službe ali je moral zapustiti deželo. Kot piše Janez Strutz v svojem eseju, je »čas med 1918 in 1945 je na Koroškem soočil predvsem pripadnike manjšine, v prvi vrsti njeno politično in kulturno inteligenco, z odločilnimi izkušnjami – z represijo, preganjanjem, deportacijo, smrtjo in eksilom. Tako je pripeljala slovensko kulturo v dvajsetih, tridesetih in štiridestih letih 20. stoletja na rob utihnjenja. Zaradi tega položaja je bila slovenska literatura prisiljena, da prezimi v skrajni redukciji in celo v ilegali: v jeziku molitev, podobnem formulam, v ustmenosti, v omejitvi na družinski krog in na intimno pisavo dnevnika«.
V takih razmerah o literarni produkciji malodane ni moglo biti govora, tista, ki je bila, je imela predvsem narodnoobramben značaj. Konec Druge svetovne vojne zaključuje to obdobje, po vojni je slovenščina v šolah nekaj let dobila celo relativno enakopraven značaj. Ustanovitev slovenske gimnazije leta 1957, takorekoč istočasno z ukinitvijo obveznega dvojezičnega pouka v osnovni šoli, pa je hkrati tudi že višek tega prvotno obetavnega razvoja.
Šele v 60ih letih si je slovenska kultura na Koroškem po obdobju 1920–1945 opomogla do tolikšne mere, da ji je z nastankom revije mladje uspel nov začetek na literarnem polju, ki je tudi po estetski strani zadovoljeval kriterije visoke literature. Število pišočih se je prav razmahnilo.
V starejši generaciji med 1920 in 1955 najdemo naslednja imena: Fran Eller, Kristo Srienc, Anton Kuchling in Milka Hartman.
Sledi ji generacija, ki je deloma osebno zaznamovana s preganjanjem in vojnimi grozotami: Janko Messner, Valentin Polanšek, Andrej Kokot in mladjevci Florjan Lipuš, Erik Prunč, Gustav Januš, Karel Smolle.
Nekateri so literarno sicer pozneje obmolknili, njihova dejavnost pa je skupaj s slovensko gimnazijo privedla na plan mlajšo generacijo: Jože Blajs, Jožica Čertov, Janko Ferk, Maja Haderlap, Franc Merkač, Kristijan Močilnik, Jani Oswald, Jozej Strutz in Stanko Wakounig.
Obe generaciji sta doživljali in aktivno sooblikovali burna sedemdeseta leta z »ortstafelšturmom« in preštevanjem manjšine.
Med literati prevladujejo pisci lirike, pri prozi pa izjemno mesto zasedata Florjan Lipuš in Janko Messner. V tem času se koroškoslovenski pišoči srenji pridružita še avtorica in avtor, ki prvotno prihajata iz Slovenija, pa sta medtem praktično že naturalizirana: Anita Hudl und Vinko Ošlak.
Zastopniki najmlajše, skoraj že po-mladjevske generacije, Fabjan Hafner in Cvetka Lipuš ter Rezka Kanzian in Martin Kuchling (najmlajša dva po letih in po stažu), so se razen Kuchlinga vsi zapisali liriki.
Predvsem pri zadnjih dveh generacijah je zaznati zanimiv razvoj: skoraj vsi pišejo ne smo v slovenščini, temveč tudi v nemščini.
